24.11.2023

Kje je kreativnost?

EDMer med IDMovci, igričar med beatmakerji, kulturnik med hustlerji.

Špela Cvetko

Are you A Player

Blaž

Are you A Player

Beton records
2023

Blaž Gracar je EDM-er med IDM-ovci, igričar med beatmakerji, kulturnik med hustlerji in z novo plato Are you A Player še romantik futuristične preteklosti. Po petih letih bolj kot ne glasbenoproducentskega zatišja od zadnjega dolgometražca Steven je sveži album nezgrešljivo blaževski. Elektronska sintetizacija hiphop beatmakerstva je spojena z IDM-om in položena na melodično breakovsko psihedelijo. Možgani se ne kurijo v neskončni čipovski robotiki, pozvani smo k prepustitvi valovanju po veliko močneje sklenjenih strukturah. Blaž je vedno uporabljal sinte, na Are you A Player pa se v nasprotju z izrazito breakovsko nasekanostjo preteklih izdaj popolnoma prepusti zlitosti, h kateri se klaviature naravno nagibajo. Kljub temu da fraza Where no man has gone before za Blaža in slovensko sceno ne velja več (seznanite se npr. z Mala roza muca, tachyonom ali ekipo DeepEnd!), ponuja avtorjevo kreativno vesolje v družbi mojstrskih producentskih veščin več kot dovolj intrig, da mu raziskovalno prisluhnemo.

Plošča je torej avtorsko prepoznavna, a je samonanašalnost zdaj prvič aktivna. Gracar je naslovnico skomponiral iz vizualnih podob prejšnjih izdaj, med drugim jo sestavljajo jabolko s ploščka The b Of, poljub iz videospota Friendzone ter mnogoteri liki in elementi iz avtorjevih iger. Kot Gracar pri glasbi nima rad enoznačnih kategorij, tako velja tudi za njegovo ustvarjanje. Doma in predvsem v tujini se je uveljavil kot oblikovalec iger, napisal je roman, deluje na področju filma in grafičnega dizajna ter ustvarja glasbo za gledališče, za kar je leta 2021 prejel Borštnikovo nagrado. S takšnim širnim pogledom na umetnost ni nenavadno, da je za producenta, čigar ustvarjanje je s kritičnim pristopom prineslo nekatere najbolj futuristične izdelke beatovske oziroma elektronske scene, nastopil čas za preizpraševanje samega sebe. 

Gracar se v izhodišču albuma vpraša: »Do you think music is more for the player or the listener?« in odgovarja: »Music is always for the listener, but the first listener is the player.« Zagonetka o poziciji poslušalca v primerjavi s pozicijo ustvarjalca je lažni nastavek problema, kaj je bilo prej, kura ali jajce, sicer pa tudi spodbuda h glasbenemu raziskovanju samemu sebi ter kritika umetniške pasivnosti, sledenja in prevzemanje ustvarjalnih idej drugih. Sproženi konflikt je znotraj albuma razviden v kontrastiranju skladb. Splošna stilska usmerjenost je za malenkost blažja in upočasnjena, kar pa agresivnost velikih beatov naslika v barvah trilerjev, pri ekstazi poudari melanholijo in hrepenenje obarva v zadovoljivo srečo.

Klic plošče k unikatnosti je, kar je enako pomembno, osebnoizpovedna priča nenehne igre in radovednosti, ki žene umetnika. Zato ne najdemo konflikta med podano temo in blago samohvalo o časovni vzdržljivosti muzike zelo prizemljenega producenta. Album je pogled nazaj, na več kot petnajst let delovanja, vendar ni zastavljen karierno kumulativno, kot je bil na primer dolgo pričakovani prvenec Kleemarja, tip albuma, katerega svežina je na žalost prišla prepozno. Gracar morda ni več mulec, ko je prevzel alter ego Dpek, se je pa v letih od zadnje plate naužil veliko novega. V solo ustvarjanju so razvidni vplivi in ideje iz neelektronske bendovske muzike. Indie jazz skladba Dawn ponosno nosi sledove udejstvovanja v bendu Lelee (kjer Blaž nastopa v vlogi klaviaturista) in bi odlično delovala na festivalskem programu s Knower. Čeprav se je razpoloženje premaknilo stran od zvezdniškega šova in benganja – Gracar je namreč eden najbolj fizično animiranih nastopačev v živo –, producent intenzivnosti ne izpusti iz krempljev z osembitno sakralno nojzerskim vzdušjem skladb Sushi in Larva. A »Aha!« moment z Blažem doživimo ob občutku prebitja zvočnega zidu, trenutkih radikalnega pospeška in nenadne upočasnitve, kar nas, znanstvenofantastične fene, takoj popelje v svet vesoljskih ladij, warp motorjev in slavnih besed Space, the final frontier. Kljub temu da fraza Where no man has gone before za Blaža in slovensko sceno ne velja več (seznanite se npr. z Mala roza muca, tachyonom ali ekipo DeepEnd!), ponuja avtorjevo kreativno vesolje v družbi mojstrskih producentskih veščin več kot dovolj intrig, da mu raziskovalno prisluhnemo.