23.04.2018

Kjer se kri posuši

Po lanskem albumu Vstopanje, ki je na mojem seznamu albumov iz leta 2017 uvrščen na prvo samospevsko mesto, tik ob boku Lorberjevega Čiribriri, je Luka Gluvić zgodaj letos objavil še EP Temne sence, kjer nadaljuje svojo vizijo avtorske glasbe.

Matej Krajnc

Temne sence

Luka Gluvić

Temne sence

samozaložba
2018

Po lanskem albumu Vstopanje, ki je na mojem seznamu albumov iz leta 2017 uvrščen na prvo samospevsko mesto, tik ob boku Lorberjevega Čiribriri, je Luka Gluvić zgodaj letos objavil še EP Temne sence, kjer nadaljuje svojo vizijo avtorske glasbe

Kmalu bo minilo dve leti od proslule Dylanove Nobelove, pa je morda prav zato zanimivo, da nas pričujoči EP čisto na začetku popelje nazaj v zgodnja šestdeseta, med kavarniške poete in pevce iz Greenwich Villagea, denimo Dava van Ronka. Obesi me, obesi (Hang Me, O Hang Me) je v Gluvićevi priredbi učinkovit uvod v EP, katerega naslov označuje tudi splošno atmosfero. 

Gluvić je lo-fi, njegov glas zveni, kot bi z britvico odstranjeval lepilo na kitarskem pickguardu in se pri tem spuščal skozi akvedukt, kar tu seveda pomeni izraznost in patino. Če je lanski album Vstopanje potrdil, da je Gluvić avtorski glas, ki suvereno pokriva vse poglavitne sfere t. i. »roots« glasbe, je pričujoči EP okrušek njegovega morilskobaladnega opusa...

A če bi pomislili, da gre pri Gluviću, sicer tudi igralcu, filmarju, pesniku, prozaistu in dramatiku, zgolj za tradicionalni folk s pridihom countryja, potem je treba povedati s primerjavami, ki jih poznamo, da je Gluvić bolj Waits ali J. J. Cale kot Ronk in, sodeč po atmosferi, ne nujno obešenec, ampak bolj tisti, ki obeša. Kot tak je lahko hkrati lamentator in opazovalec, kot se pokaže v pesmi Čedna punčka, temačni baladi, ki se sliši, kot bi jo sneli z Mule Variations. Gluvić je lo-fi, njegov glas zveni, kot bi z britvico odstranjeval lepilo na kitarskem pickguardu in se pri tem spuščal skozi akvedukt, kar tu seveda pomeni izraznost in patino. Če je lanski album Vstopanje potrdil, da je Gluvić avtorski glas, ki suvereno pokriva vse poglavitne sfere t. i. »roots« glasbe, je pričujoči EP okrušek njegovega morilskobaladnega opusa, ki ga Obesi me učinkovito uvaja. Pred nekaj leti (2015–16) smo Gluvića spoznali v vlogi bluesovskega popotnika z več EP-jevskimi digitalnimi izdajami in imenom From the Balcony. Že takrat je bilo jasno, da gre za samohodca, ki poroča od tam, kjer se kri že posuši, kjer je zanka že zadrgnila vrat in kjer je Struggling Blues že nagrobni kamen. Vsaj slišati je tako. Brian Eno je nekoč pripovedoval o »honky chateauju«, kjer so snemali Elton, Bowie, Fleetwood Mac ...; zbudilo naj bi ga trepljanje po rami, a potem ni bilo tam nikogar. No, in prav nekaj takega me spreleti, ko poslušam Temne sence. Seveda je v omenjenih Enovih pripovedih precej romantiziranja, ampak tudi Waits je to počel, spomnimo se na Innocent When You Dream – čista romantika. Dvomim tudi, da bi kak duh hotel škoditi Enu. Drugače je pri Gluviću – to niso prijazni duhovi.

Ob besedilih prepriča tudi več glasbenih faktorjev, v že omenjeni Punčki zlasti violina (prav tako v Temnih sencah), v Obesi spremljevalni vokal in tamburin, v Sonce zašlo je orglice in bobni, a osnovni glasbeni nastavek je minimalističen, kitara in glas, vse ostalo so »temne sence, (ki) tu visijo in vroče sonce žge ... / Spet diši po karameli, ti poslavljaš se ...« Sence so nasploh ključna beseda teh pesmi, že same vislice mečejo senco. Če boste poslušali Punčko, boste hitro ugotovili, za kakšen kontekst gre pri njej. Sence se pojavijo, tudi ko zaide sonce, naslovna pesem pa tako in tako ne pušča preveč dvomov. Res je, da so odtenki (temnih) senc različni, a zdaj smo že v globljih interpretacijah, o katerih naj si mnenje ustvari poslušalec sam. Gluvićev EP namreč ni suh filozofski simpozij, pač pa precej neposredna odslikava stanja duha, ki nekoč ni bil nič boljši kot danes ali obratno ... In ko sem se že pri sebi nasmihal ob vseh možnih odtenkih interpretiranja, ki ga omogočajo morilske balade, sem ob Obesi nehote pomislil še na čisto empirična stanja kulturnega duha (pri nas in po svetu). Aktualno kot hudič in tudi temno.  

A pustimo banalije, naj bodo drugim »v napotje«, kot se je nekoč izrazil Krpan; tokrat seveda pišemo o umetniškem izdelku. V Gluvićevo izpovedno in interpretativno iskrenost ni treba dvomiti, glas pove vse. In če se za konec še enkrat vrnemo k začetku: »Obesi me, obesi in mrtvo bom telo ... (...) Potikal sem se vsepovsod ...« – je treba sploh še kaj pristaviti? 

Gluvićevo glasbo najdete na https://lukagluvic.bandcamp.com ter portalih YouTube, iTunes in Spotify.