Klasika iz vzporedne preteklosti

Ob upoštevanju majhnosti in podhranjenosti domače elektronske glasbene scene zaradi odsotnosti prave klubske in festivalske infrastrukture, pomanjkanja resnih založb, ki bi razumele dinamiko sodobnega glasbenega trga (z izjemo založb PHI φ, DeepEnd!, Cogo in pogojne Kamizdat), kot tudi stilistične fragmentiranosti, zaradi katere se kolektivi samovšečno zapirajo v svoje mehurčke, je vsaka izdaja elektronskega albuma slovenskega porekla kot nadvse redki fenomen razlog za veselje. Čeprav se je v zadnjem času število elektronskih ustvarjalcev, ki se lotevajo albumskega formata, nekoliko povečalo, je letna bera še naprej omejena na prste ene roke. Med presežke zadnjih let lahko uvrstimo albume Π (2017) pionirskega techno dvojca Random Logic, Save As (2019) eksperimentalnega producentskega dvojca Warrego Valles, Work After Machinery (2021) logaškega techno/house producenta Alleged Witches in Atlatl (2021) rjovečega techno tandema Warhorse. Večinoma gre za male zmage, ki razveseljujejo predvsem majhen krog elektronskih navdušencev, daleč stran od pozornosti širše javnosti. Laminar Flow je po vseh parametrih odličen predstavnik svoje kategorije.  Morda bo nekaterim preveč retrograden, monoton, sentimentalen, nasploh neaktualen. Toda nesmiselno bi ga bilo obravnavati v navezavi na globalno trendovsko elektroniko 21. stoletja, ki trenutno vlada po svetovnih klubih. Je produkt specifične vizije producenta, ki je svoj elektronski izraz naslonil na mogočno elektronsko dediščino devetdesetih let, jo inventivno rekontekstualiziral in pri tem ustvaril balansiran album, ki se lahko pohvali s precej brezčasnim karakterjem, s katerim lahko očara vsakogar, ki stavi na kakovost. 

V podobni maniri je luč sveta ugledal debi ljubljanskega producenta in didžeja Vida Vaia (Vid Papež), nedvomno enega bolj izoblikovanih in resnih ambasadorjev različnih izpeljank house in IDM izrazja na domači grudi. Vai je eden od predstavnikov avtohtone elektronske kreativnosti, od katerega bi človek preprosto želel več muzike. Producira počasi in pikolovsko, toda ko nekaj končno izda, dobimo kakovost. S prvo izdajo je postregel davnega leta 2010, takrat jahajoč val romunskega minimal in tech housa z izdajami za založbe AMA Recordings in White (hitič The Daytripper ostaja klasika iz tega obdobja) ter domači Colours Music in Gilesku Records. Nato je po letu 2015 je nekoliko razširil svoj glasbeni izraz. Skrivnostna atmosfera in sofisticirana produkcija kozmičnega komada Interstellar Cellar s kompilacije Friends & Values (White, 2016) je bila napoved postopne transformacije njegovega zvoka, k čemur je nedvomno botrovala tudi ustanovitev slovenske založbe PHI φ. Pri slednji je leta 2016 predstavil EP Pragmatism, ki je nakazal zasuk proti bolj introspektivnim in atmosferičnim, četudi še naprej minimalistično usmerjenim breakbeat/IDM/techno izrazom. Po izdaji EP-ja Forms of Communication (PHI φ, 2018), komada Nebulous Drive s skupnega EP-ja Global Worms (PHI φ, 2019) in skupnega EP-ja Krmache (PHI φ, 2020) s Tzeno pa so v njegovo estetiko dokončno prodrla napredna devetdeseta leta.

Prav zato njegov prvenec Laminar Flow, ki je junija na dvojnem vinilu izšel pri britanski založbi For Those That Knoe, sicer specializirani za ponovne izdaje pozabljenih draguljev, izpade kot klasika iz vzporedne preteklosti. Predstavlja kronski dosežek njegovega postopnega prisvajanja, prilagajanja in preoblikovanja stilističnih in aranžmajskih prijemov pionirskih izdaj z zgodnje sheffieldske bleep scene, ki je z ustanovitvijo založbe Warp leta 1989 v svet ponesla zvoke »inteligentnega techna«, progresivnega housa in trancea, IDM-a oziroma kasnejšega splošnega žanra electronica. Vaijev debi je odraz specifičnega estetskega obrata zgodnjih devetdesetih let, ko so se producenti, utrujeni od brejkbitov britanskega hardcora in pretreseni od kolektivne post-rave psihoze, odločili za obrat navznoter in se posvetili produkciji produkcijsko bolj slečene, razpoloženjsko pa večinoma kontemplativne, prijetne ter sanjave elektronske muzike za domačo »afterparty« rabo (kar še danes uteleša kultna Warpova kompilacija Artificial Intelligence iz leta 1992). 

Vai je navdih za formo in vsebino svojih do potankosti izčiščenih in elegantnih produkcij bržkone dobil pri britanskih pionirjih B12, As One, Stasis in The Black Dog ter njihovih potomcih, ki so naprej nosili plamenico progresivne elektronike, vse do preloma tisočletja. Z naslovom Laminar Flow namiguje na povezavo med termodinamiko in fluidnim karakterjem svojih produkcij. Četudi gre v osnovi za album za domačo rabo, bi se nekateri komadi dobro obnesli tudi na plesišču, predvsem kot sredstva za razelektritev atmosfere in trenutke božajoče blaženosti. Sam ga sicer bolj vidim ob boku klasičnih plat, kot so Electro-Soma (1993) in Electro Tourist (1996) ikoničnega britanskega dvojca B12 (nekatere vzporednice slišim tudi z letošnjim albumom Time On The Vine ameriškega producenta Gene On Earth). Stavi namreč na sorodno senzibilnost, četudi v nekoliko bolj minimalističnem slogu in brez znanstvenofantastičnega balasta.

Pričujoče produkcije, ki so v smislu aranžmajev relativno statične (po uvodno zastavljenem basovsko-melodičnem motivu se atmosfera gradi predvsem na repeticiji in plastenju sintovskih valovanj ter blagozvočnih padov), me posrkajo v njegov zvočni svet, kjer si domišljam, da poslušam kak davno pozabljeni slovenski biser iz leta 1996, ki je bil petindvajset let zaprt v škatli na podstrešju. Ob poslušanju v objemu domačega kavča lahko njegova muzika hitro stopi iz prvega v tretji plan, se usidra nekje v ozadju zavesti in nanjo ne vpliva preveč intenzivno. A vendar albumu uspe pričarati nostalgično optimističen vajb, ki ga povezujem z new age tendencami in utopičnimi ambicijami dotične scene zgodnjih devetdesetih let. Podoba, ki se mi izriše pred očmi, je vožnja po primorski avtocesti z Nanosa proti Vipavski doli v smeri zahajajočega sonca, ki v ozadju obliva italijanske Dolomite in Padsko nižino. Občutek imam, da je album neskončna vožnja proti potapljajočemu se soncu, ki nikoli zares ne zaide in nas nenehno barva z živo oranžno svetlobo zlate ure. Gre za muziko, ki jo povezujem z občutki topline, optimizma in upanja. 

Laminar Flow je po vseh parametrih odličen predstavnik svoje kategorije. Pri aktivnem poslušanju lahko nekje na drugi polovici albuma sicer izgubimo pozornost, saj produkcije na nas delujejo precej pomirjevalno, skoraj uspavajoče. Morda bo nekaterim preveč retrograden, monoton, sentimentalen, nasploh neaktualen. Toda nesmiselno bi ga bilo obravnavati v navezavi na globalno trendovsko elektroniko 21. stoletja, ki trenutno vlada po svetovnih klubih. Je produkt specifične vizije producenta, ki je svoj elektronski izraz naslonil na mogočno elektronsko dediščino devetdesetih let, jo inventivno rekontekstualiziral in pri tem ustvaril balansiran album, ki se lahko pohvali s precej brezčasnim karakterjem, s katerim lahko očara vsakogar, ki stavi na kakovost.