Klik za ljubezen

Duhovita operna komedija Klik za ljubezen je prasketajoča ironična zgodba in obenem prepričljiva glasbena pripoved, ki svojih pet protagonistov poveže v burkast preplet, v katerem ne zmaga nova ljubezen, ampak tista ojdipovsko materinska in pa pretkanost bivšega. Zabavni dueti povežejo med seboj maminega sinka Marka in gospodično Suzano, ki se naveliča svojega fanta in si, tako kot Marko, zaželi zmenka. Tega dorečeta po spletu. Njuno romantično srečanje na klopi prekine najprej Suzanin nekdanji fant, ki jo želi nazaj in zato obračuna z Markom, drugič pa Markova posesivna mati, ki ga ne želi izpustiti iz rok. Komentator smetar povezuje dogajanje s svojimi modrovanji in pravi, da za ljudmi na koncu ostanejo smeti. Bolj ko se Suzana in Marko razkrivata drug drugemu, večje je nasprotovanje ostalih dveh, dokler na koncu ne zmaga bivši, ki se ravna po navodilih obupane matere. Ta dva tako skupaj prelisičita Marka in Suzano, da se slednja nazadnje vrne k Albertu, Marko pa obupa in sledi mami. Za smeti za njimi in epilog seveda spet poskrbi smetar. Prisrčna operna komedija nas torej sooči z vsem, kar vidimo vsak dan, pa morda sploh ne opazimo ali ne želimo videti in vedeti. Glasbeno-pevski poudarki posameznih likov in humorni vložki so izraz njihove duševnosti, karikirane v ironičnem tonu, ki povzroči razplet s pridihom Molièrovih trikov. V samem humorju in šaljivem tonu pa se vendarle skriva tudi ost, ki nas poziva k razmisleku o iskanju ljubezni v sodobni družbi.

Nastopi protagonistov so bili nadvse prepričljivi. Najzahtevnejšo vlogo je imela Suzana, ki jo je upodobila Ireneja Nejka Čuk. Njen mezzosopran je bil najprimernejši za to vlogo, saj je z njim lahko izrazila različna razpoloženja, od dobrikanja Marku do besa in ogorčenja nad Albertom in Markovo materjo. Ireneja Nejka Čuk je odločno in energično Suzano interpretirala s prepričljivim nastopom in glasom, ki je s svojo elastičnostjo in širokim razponom odlično odražal značaj protagonistke. Albert, nekdanji Suzanin partner, je dobil enako energično podobo v interpretaciji baritonista Lovra Korošca. Ta je svojo vlogo odigral v mačistični pozi zavrnjenega ljubimca, ki si prizadeva, da bi spet pridobil nazaj Suzano. Njegov pevski nastop je bil izrazit, tako kot tudi odrska prezenca, in se je lepo dopolnjeval zlasti s Suzanino vlogo, hkrati pa je bil zabavni kontrast Marku. Korošec je zastopal barve »pravega moškega«, ki se za svojo samico bori, čeprav ji zaradi svojih žogobrcnih interesov ne ustreza, saj ima Suzana raje kulturo. Šele na koncu ugotovimo, da je pri tem sledil zvitim ukanam prebrisane matere, ki si ni mogla predstavljati starosti brez sina Marka. Markovo mati je izvrstno podala in odpela Katja Konvalinka, ki je agilno interpretirala žilavo žensko in jo z živahnim in suverenim sopranom inkarnirala nadvse živo in duhovito. Peter Grdadolnik je svoj nastop gradil na Markovi osebnosti, ki je plaha in zatrta ter si daje duška samo v zagonih, ki jih neusmiljeno zadušita mati in nekdanji ljubimec njegovega ljubezenskega zanimanja. Njegov lik ima poteze miline, predvsem pa ga je Grdadolnik s taktno umirjenim glasom predstavil kot neodločnega kandidata za ljubezen, ki ne more iz kalupa posesivne matere in na koncu izgubi priložnost za srečo tudi zaradi lastne nerodnosti in neodločnosti. Skratka, igra je odigrana, še preden se začne, dogajanje pa je polno zabavnih prekucij. Igra smetarja, kot jo je podal Klemen Torkar, nas je zabavala s svojimi vložki, v katerih si je dal pevsko in igralsko duška ter dal štoriji okvir in komentar. Smetar se je v upodobitvi Torkarja prikazal kot samozavestna pevska osebnost, katere sposobnosti presegajo klasično petje na zabavnih poljanah. Prav prikupil se nam je s svojo neusmiljeno duhovitostjo, s katero je življenje jemal nekoliko manj resno, a toliko bolj življenjsko.

Komorni ansambel Slovenskega komornega gledališča (Mirko Jevtović – harmonika, Mojca Batič – violina, Petra Vidmar – tolkala, Miha Firšt – kontrabas) je znal učinkovito spremljati in ilustrirati zaplete ter popestriti pevsko-igralske nastope, pri čemer je treba povedati, da je inštrumentalistom dirigiral sam avtor glasbe, Iztok Kocen, ki je zagotovo najbolje vedel, kaj želi od njih. Libreto Jakoba Barba po komediji Vinka Möderndorferja je ravno prav kompleksen in zaplete nastopajoče v glasbeno burko z nepričakovanim, a življenjskim koncem, ki ga prisrčno zabeli smetar s svojim modrovanjem. Scena je bila kljub majhnosti ali pa ravno zaradi tega intimno in intenzivno prizorišče nenehno novih dogodkov in je že sama po sebi zadoščala kot prostor intimnih srečanj ter presenečenj. Protagonisti dela so aktualni in njihova oprava je poudarjala tako posamezne osebnostne karakteristike kot tudi sedanji trenutek. 

Prisrčna operna komedija nas torej sooči z vsem, kar vidimo vsak dan, pa morda sploh ne opazimo ali ne želimo videti in vedeti. Glasbeno-pevski poudarki posameznih likov in humorni vložki so izraz njihove duševnosti, karikirane v ironičnem tonu, ki povzroči razplet s pridihom Molièrovih trikov. V samem humorju in šaljivem tonu pa se vendarle skriva tudi ost, ki nas poziva k razmisleku o iskanju ljubezni v sodobni družbi.