Ko bo večnost en sam trenutek

Pri Glasbeni zadrugi Celinka je z letnico 2013 izšla nova CD-plošča Klarise Jovanović in skupine Della Segodba z naslovom Medinteran. Pomenljiva titulacija glasbenega gradiva, ki ga Jovanovićeva nabira, (i)zbira in ohranja po celotnem področju Mediterana, se je tokrat umedila v krasno in opojno pripoved o ljudski kreativnosti iz popka naše civilizacije
 
Na plošči je petnajst skladb, ki pahljačasto povezujejo hrvaško, bosansko, slovensko, francosko, grško, sefardsko, špansko, črnogorsko, italijansko in turško tradicijo. Kot se zdi, od Mediterana manjka samo področje severne Afrike, ki pa ga do neke mere zapolnjuje sefardska ustvarjalnost. Ta se je v zgodovini povezovala tudi z arabskimi ljudstvi, čeprav je izvorno judovska. Prav Sefardi so združevali različne tradicije in jih v mnogih elementih poenotili in razsejali v raznorodno glasbeno skupnost, ki živi kot svobodna pisana ptica, brezmejna in odprta za vsakršno »žvrgolenje«.
 
Tokratni izbor skladb je tematsko nadvse raznolik, čeprav prevladuje ljubezenska ikonografija. Pesmi so življenje, so dota bivanju, kjer se neprestano prepletajo žalost in sreča, rojstvo in smrt, veselje in melanholija pa obilje praktičnih modrosti in spoznanj. Kljub zelo neposrednim besedilom, kjer je malo prostora za metaforo ali fantazijsko sanjarjenje, je pred nami kompleksna lirična pripoved o življenju preprostih ljudi z ulice, vasi, mesta. Svet se dogaja tam, kjer so čustva, kjer je strast in upanje, četudi je vse to pogosto »zabeljeno« z žaltavo resničnostjo, ki neprestano opominja in opozarja na minljivost, bežnost trenutka in pogubno odtekanje v ocean pozabe. Ljudski glas zna sintetizirati točno tisto vsebinsko poanto, ki je najmočnejša in edina pomembna. Kljub preprostemu izrazu je tovrstna poezija lahko tudi filozofska in modra. V grški pesmi Že štirideset dni se odpravljam k spovedi ljudski glas tako brezkompromisno razmišlja:
 
Že štirideset dni se odpravljam k spovedi. Neko nedeljo končno stopim v cerkev. Je res, kar vidim? Pop srka žganje. Očita mi, da imam veliko grehov in mi svetuje, naj se odrečem ljubezni. »Ko se boš ti odrekel maši,« mu odvrnem, »se bom jaz očem, ki jih ljubim.«   

Podobnih pesmi je še nekaj, pogosto pa se navezujejo na moralne zakone, ki jih človek tako neusmiljeno zna zaobiti in spregledati. Iz besedil veje resnični svet, takšen, kot je, nič olepšan ali mehak, pač pa surov in kontradiktoren, pogosto oster in krut. V Ubogi Ceciliji (Benečija, Italija) se zgodi najstrašnejši zločin proti morali, zaupanju in žrtvovanju za drugega:
 
Cecilijin mož hira v ječi. Uboga ženska se odpravi k ječarju in ga prosi, naj jo spusti k možu. Ječar ji obljubi, da ji bo izpolnil željo, če bo preživela noč z njim. Cecilija privoli. Ko zjutraj stopi na balkon, opazi, da so ji moža medtem obesili na glavnem trgu.
 
Tako odteka življenje v kloako goljufij, laži, hudobije, neskončne pokvarjenosti … na drugi strani pa cveti roža ljubezni in upanja, kjer so barve tako pisane, da do sladke bolečine razdražijo oko.
 
Veliko pesmi ima ljubezensko tematiko. Tudi ta je lahko skeleča ali vzneseno radostna, toda v prvi vrsti je srčika upanja in antipod zgornjim teminam človekove duše: Doli na obali sem se zaljubil v deklico, ki ima svetle lase in črne oči. Sonce je še ni videlo, samo njena mati. Njena mati jo kliče: korenika cimetovca, cimetov cvet (Doli na obali, Mala Azija, Turčija).
 
In tako tiktaka nesmrtni eros poezije od konflikta do konflikta, od razrešitve do razrešitve, od sreče do žalosti, od ljubezni do sovraštva v glasbenem zavetju subtilnega petja in »reciklirane« instrumentalne podlage.
 
Treba je izpostaviti mojstre, ki skrbijo za vrhunsko zvočno podobo skladb. Della Segodba v sestavi Vasko Atanasovski (saksofoni, flavta, kanta za mleko …), Žiga Golob (kontrabas, spremljevalni vokal) in Luka Ropret (kitara, spremljevalni vokal) je na plošči postorila bazično delo. Pri nekaterih skladbah gostuje tudi četica zanimivih posameznikov, ki delom prav tako vtiskujejo neizbrisljiv pečat. Našteti po vrsti z ovitka so: Jelena Ždrale (violina, spremljevalni vokal), Igor Bezget (arabska lutnja), Marko Hatlak (harmonika), Marjan Stanić (bobni in tolkala) in Danilo Ženko (spremljevalni glas).
 
Petje brez prepričljive in zanesljive instrumentalne podlage se lahko izgubi v monotoniji in enoplastju, tokrat pa skladbe vznikajo iz (pod)zavesti polnokrvno in bogato, vzpostavljajo vez tako s preteklostjo kot s sedanjostjo, slišali pa jih bodo tudi »jutri«, ko bo svet vrtel nov cikel istega, ko se bo strast spet vrnila v objemu minljivega in ko bo večnost (še vedno) en sam hip obstoječega trenutka.