Ko glasba udari na vsa čutila

Ob vhodu na prizorišče, stolp Škrlovec v Kranju, nekdanjo orožarno, od leta 2011 pa prizorišče za (tudi) nekonvencionalne dogodke, se je že nakazala smer koncerta: dim, nežna svetloba, dekleta, posedena po tleh in s palicami v rokah, za katere še nismo vedeli, kako veliko vlogo bodo imele v nadaljevanju. Obljube, da bo koncert podprt z vizualnimi elementi, zborovskim gibom ter intenzivnim zvočnim izkustvom »iz oči v oči«, v intimnem vzdušju z omejenim številom sedežev, niso bile pretirane. O petju in tehniki teh deklet ni kaj reči, zato v nadaljevanju o inovativnem projektu, ki nas je, vsaj nekatere, pripravil do solz, mene osebno od moje najljubše južnoafriške molitve Indodana naprej. Mnenje o programu je lahko zelo subjektivno, menim, da je bilo štirideset minut tega vrtiljaka, ki brez prestanka vpliva na čutila poslušalcev, ravno dovolj.

Vedno, ko že vnaprej slišim: »Pridi, super bo« in se obeta mistična muzika, zastrižem z ušesi, saj je moja težko popolnoma zadovoljiti. Projekt so napovedovali kot Aurora – 45-minutni intenzivni zborovsko-izkustveni koncert. Če ne drugega, mi radovednost pa želja po čim več dogodkih po takšni suši, kot smo je bili deležni, narekujeta, da grem. Ujela sem zadnjo ponovitev. Pod umetniško roko Primoža Kerštanja so Carmence, kar je ljubkovalno ime za ženski pevski zbor Carmen manet, pripravile nov konceptualni glasbeni dogodek za 45 poslušalcev in 30 pevk, ki so svojo inspiracijo znova našle v nordijski glasbi. Obljube, da bo koncert podprt z vizualnimi elementi, zborovskim gibom ter intenzivnim zvočnim izkustvom »iz oči v oči«, v intimnem vzdušju z omejenim številom sedežev, niso bile pretirane. O petju in tehniki teh deklet ni kaj reči, zato v nadaljevanju o inovativnem projektu, ki nas je, vsaj nekatere, pripravil do solz, mene osebno od moje najljubše južnoafriške molitve Indodana naprej. Mnenje o programu je lahko zelo subjektivno, menim, da je bilo štirideset minut tega vrtiljaka, ki brez prestanka vpliva na čutila poslušalcev, ravno dovolj.

Aurora ali polarni sij je igra svetlobe, vidna ponoči. Naravni pojav so poimenovali po rimski boginji jutranje zarje Avrori. Pojav je opisan v številnih mitih skandinavskih narodov, kjer ima nadnaravni pomen. Eden izmed njih razlaga, da je polarni sij odsev ščitov in oklepov polarnih bojevnic, znanih kot Valkire, ki so v bitki kazale upanje preživelim.

Aurora je osnovana na kratkem zborovskem programu, ki ga sestavlja šest skladb: Safari Jana Magneja Førde (solo: Manca Zupan), Butterfly Mie Makaroff in Anna-Mari Kähäre, Indodana Michaela Barretta in Ralfa Schmita, Spes Mie Makaroff, Mil Harddach Wyt Na'r Rhosyn Gwyn Islwyn Evans (solo: Mateja Grašič) in Njoktje Frodeja Fjellheima. Čeprav vsi avtorji ne izhajajo iz Skandinavije, so dekleta z dirigentom v njihovih skladbah prepoznala surov nordijski pridih, ki zbor spremlja skozi leta delovanja. Nabor jezikov je širok: od angleščine, valižanščine, latinščine, laponščine pa vse do izmišljenega jezika. Vse skladbe so povezale v celoto z glasbenim povezovalnim programom, ki ga je pripravil Franco Ezequiel Páez.

Projekt so v celoti zasnovale pevke zbora, ki so bile za izvedbo razporejene v različne ekipe: koreografsko, scenografsko, podoba zbora (oblačila in make-up), finance in sponzorstva ter PR in mediji in komunikacija. Poleg dirigenta so bili vpleteni še skladatelj in aranžer vmesnih glasbenih vložkov Franco Ezequiel Páez, svetlobni tehnik Gregor Jeraša in zvočni tehnik Jure Matoz.