Ko izzoveš samega sebe

Na notranje strukturne in zunanje ustvarjalne premike težkokategornikov, priteplih v Ljubljano z različnih koncev Slovenije, The Canyon Observer, smo naleteli že na lanskem spomladanskem koncertu v Gala hali, ko so ob dveh bobnarskih baterijah premierno nastopili z novopečenim članom, saksofonistom Juretom Boršičem. Skupaj so še ne povsem suvereno, a dovolj nazorno razvneli idejo stapljanja freejazzovske vihre s sludgevskim težaštvom, postrockovsko širino in post(black)metalsko srhljivko. Ta je meso in kri postala na plošči Figura, na kateri se nam The Canyon Observer predstavlja v razširjeni desetčlanski zasedbi, ki jo ob izvornih članih, omenjenih dveh baterijah in Boršiču tvorijo še saksofonistka Jasna Kolar ter čelistki Tadeja Žele in Katarina Kozjek.  Figura je zgrajena po šolskem obrazcu tragedije: mimetično posnema dogajanje, zbuja sočutje, grozo, strah in na koncu očiščenje; gre za enodejanko s klasično zgradbo: zasnova (uvod) – zaplet – vrh – razplet – razsnova. Z njo so si v The Canyon Observer dovolili največ doslej, pravzaprav so segli čez rob in občutno prevetrili svoj zvočni spekter. Brezkompromisni eksperiment razširjene zasedbe je z združitvijo posameznikov in posameznic iz različnih glasbenih praks dosegel svoj namen redefiniranja entitete benda kot žive forme.

Pozor! Ljudem s slabim želodcem odsvetujemo poslušanje nove plošče zasedbe The Canyon Observer. Isto velja za tiste s slabimi živci oziroma tiste, ki so nagnjeni k paranoji ali shizofreniji, tudi depresivcem je priporočeno ignoriranje, saj imamo opravka s halucinogenim glasbenim monstrumom, ki nas obsede s tesnobo, grozo, bolečino, strahom. Ne prizanaša. Težka in naporna plošča nas požre in dotolče. S ptičjim petjem in uvodnim jazzy nagovorom odpelje na twinpeaksovski sprehod, na katerem nas pozdravi roteči, zvočno modulirani glas: »Dobrodošli! Zaprite oči, sprostite telo ter se prepustite« brutalnemu in grozljivemu žrelu. Figura uvodoma zapelje, nato pribije, pretepe, zmelje, zdrobi, muči. Kdor se prebije v enem šusu skozi to onomatopoejo ječanja in trpljenja »okostnjaka v vreči mesa«, je na koncu nagrajen s katarzičnim olajšanjem zaključne godalne kompozicije, in ko se izteče, obnemi v tišini meditativno prerešetan in pretresen, brez volje in moči. 

Bobnarski bateriji sta okrepili izvajalsko disciplino, godali sta prispevali h komornemu klimaksu in z bravurami dobro parirata in dopolnjujeta izbruhe razgretih kitar. Saksofona sta pridonesla k dramatičnemu stopnjevanju kompozicij. Freejazzovski zanos je sprovociral notranjo transcendenco v smeri konstrukcije samodestrukcije. Ne bi čudilo, če se bo zasedba The Canyon Observer prebila do kakšnega bolj (avant)jazzovskega festivala ali odra s tem konceptualnim in zaokroženim albumom, ki nudi kruto in izzivalno zvočno (pre)izkušnjo. Figura je zgrajena po šolskem obrazcu tragedije: mimetično posnema dogajanje, zbuja sočutje, grozo, strah in na koncu očiščenje; gre za enodejanko s klasično zgradbo: zasnova (uvod) – zaplet – vrh – razplet – razsnova. Z njo so si v The Canyon Observer dovolili največ doslej, pravzaprav so segli čez rob in občutno prevetrili svoj zvočni spekter. Brezkompromisni eksperiment razširjene zasedbe je z združitvijo posameznikov in posameznic iz različnih glasbenih praks dosegel svoj namen redefiniranja entitete benda kot žive forme. 

Zadnji petek, 13., je bil pravšnji za The Canyon Observer in ni bil slučajno izbran za ljubljanski promocijski koncert ob izidu nove plošče Figura v nabito polni dvorani Španskih borcev. Oder je bil prav tako poln: dve bobnarski bateriji na sredini sta bili pomaknjeni v notranjost oblikovanega polkroga; korak naprej, levo in desno od bobnov, so se razporedili kitarista in basist; desni konec polkroga sta zaključili stoječa in sedeča čelistki; nasproti, na levem koncu polkroga, so bili saksofonistka in saksofonist ter frontman, ki se je z modulatorji vokala in kovinsko posodo, polno žebljev, premestil iz središča v polkrog benda – to je orkester The Canyon Observer. Že pred koncertom poslušana plata je obetala grmeč in boleč koncert, a se bend ni spustil z verige. Podrejeno se je držal vrstnega reda komadov na albumu in se pri izvajanju preveč oklepal okvira komadov, tako da pretirana disciplina ni sprostila energije in ni sprožila iskre svobodne improvizirane godbe, ki nam jo je obljubljala plošča z dodano vrednostjo. Čas bo pokazal, ali je preveč ambiciozno zastavljena, nedvomno pa gre za drzno prelomnico v ustvarjalnosti zasedbe The Canyon Observer, ki je v prvi vrsti izzvala samo sebe.