Ko je bilo lepo biti mlad

Lanskega novembra je bila v zagrebškem Tehničnem muzeju na ogled razstava o vodilni jugoslovanski diskografski hiši Jugoton – vzhodno od raja 1947–1991. Pobudo zanjo sta dala Sanja Bachrach-Krištofić in Mario Krištofić iz organizacije Kultura umjetnosti. Ob razstavi je izšel tudi lično urejen in masiven katalog v velikosti velike vinilne plošče in debelosti treh, štirih vinilk s priloženo CD kolekcijo devetih EP albumov iz šestdesetih let. Poslušanje Zlatnih akordov, VIS Delfini, zagrebških Delfinov, Grupe 220, Perice – Ivice Percla, Kameleonov in Robotov se žlahtno prileže branju in listanju zajetne knjige, ki je več kot samo katalog razstave. Obilno galerijo (i)zbranih ovitkov plošč in fotografij iz analov Jugotona dopolnjujejo teksti o njegovih političnih začetkih (Dean Vuletić), o njegovi gradnji in rasti (Andreja Der in Hazarijan Vukić), o Jugotonu kot vplivnem in enem ključnih množičnih medijev popularne kulture v Jugoslaviji (Jasna Galjer), o najboljših ovitkih (jugoslovanskega) novega vala (Branko Kostelnik). Zgodovinsko obzorje na koncu dopolnijo še intervjuji, zapisi, spomini in anekdote ožje vpletenih urednikov, producentov, tehnologov, grafičnih oblikovalcev, menedžerjev in propagandistov založbe, soodgovornih za zgodbo, ki bi ji danes rekli zgodba o uspehu.

Zgodba o Jugotonu je zgodba o jugoslovanski popularni glasbi. Skozi branje se razblinijo številne utvare našega časa o totalitaristični, svinčeni, policijski, izolirani in demonizirani SFRJ. Zbrano gradivo je dokument, ki ne revidira zgodovine, ampak postavlja kocke skupaj. Razgrne se pričevanje burne, zanimive, poučne in zapletene kulturne zgodovine multinacionalne države, kjer le ni bilo vse tako sivo, dolgočasno in zategnjeno. Odpre nam drugo, svetlejšo plat medalje, zaradi katere nekdanji jugoslovanski kulturni prostor ni živel za železno zaveso, iz česar tudi izvira epitaf razstave in knjige – vzhodno od raja. Skozi povedano, zapisano in prikazano še zdaleč ne veje jugonostalgija. Prej nostalgija za nekimi »normalnimi časi« oziroma za svetom, ki je bil očitno le nekoliko bolj normalen in odgovoren, ko so obstajale perspektive. Ko ni bila samo luč na koncu tunela, ampak so se ji tudi približevali. Pa ne s partijsko knjižico, ampak s podjetnostjo, iznajdljivostjo, domiselnostjo, drznostjo. Ko je bila muzika s filmom, stripom in rokenrol kulturo okno v svet in piš svobode. Ali kot zapišeta Andreja Der in Hazarijan Vukić: »Preprosto se moramo vprašati, katera slika prihodnosti nam je bolj všeč – tedanja ali današnja?«

Seveda je bila za Jugotonom politična odločitev. Potem ko je Tito prekinil prijateljstvo s Stalinom, Jugoslavija pa se je obrnila stran od Sovjetske zveze in je s politiko neuvrščenih rekla »ne« blokovski delitvi sveta, se je otoplila tudi kulturna politika. Za razliko od ostalih socialističnih držav Vzhodne Evrope za železno zaveso je Jugoslavija po informbiroju razvijala kulturne, ekonomske in politične vezi (tudi) z zahodnimi, kapitalističnimi državami in se kulturno odpirala. Že od začetka petdesetih let so komunisti na oblasti odkrito govorili o nujnosti večjega vlaganja v domačo industrijo zabave, v film in glasbo. Leta 1951 je tedanji jugoslovanski zunanji minister Edvard Kardelj opozarjal, da je treba proizvesti več domače zabavne glasbe, saj imajo tuji šlagerji prevelik vpliv. Po dolgoletni razpravi je Zveza komunistov Jugoslavije leta 1957 uradno oznanila, da ima zabavna glasba politično in družbeno moč ter da gre za pomembno obliko zabave državljanov, predvsem mladih.

Samo leto kasneje se je zgodil prelomni festival Opatija ’58, ki je bil zamišljen kot mesto promocije domače zabavne glasbe in ne le talilnica novih skladateljev, tekstopiscev, glasbenikov in pevcev, ampak tudi mladih zvezd nove generacije, novih zvezd mlade države. Opatijski festival so prenašale vse radijske postaje po rajnki državi, njegove uspešnice pa so bile najbolj prodajane plošče Jugotona. Z njimi se je povečala potrošnja in sam pomen zabavne glasbe med Jugoslovani. Če je Jugoton leta 1947 natisnil 33 tisoč plošč, jih je leta 1961 že skoraj 2,4 milijona; v letih 1956–1961 se je Jugotonova proizvodnja povečala za osemkrat, sam dobiček pa je bil šestnajstkrat večji kot v obdobju prej. Konec petdesetih let so v vodstvu ZKJ dojeli, da se kulturni odnosi v večnacionalni državi lahko gradijo tudi s pomočjo potrošnje dobrin, kot je popularna kultura. V zabavni glasbi, ki je bila za povrh še internacionalna, mladostna in moderna in je kot takšna izpolnjevala ideale socialistične ideologije, so partijski voditelji videli pomemben medij za izgradnjo kulturne in politične identitete nove, druge Jugoslavije. Popularna kultura je postala simbol modernizacije in gospodarske rasti, sama dostopnost in razširjenost tako domače kot tuje popularne glasbe pa je bila ena od komparativnih prednosti jugoslovanskega socialističnega sistema v primerjavi z rigidnim socializmom za železno zaveso. Vzporedno se je prebujala in oblikovala potrošniška družba v socializmu, ki jo je simbolično napovedala že prva opatijska uspešnica Iva Robića in Zdenke Vučković Moja mala djevojčica (puna je velikih želja), bolj znana po refrenu Tata, kupi mi auto.

Ko je leta 1959 politika dala zeleno luč gradnji nove tovarne Jugoton, nastopi začetek nove ere Jugotona. Po izgradnji in otvoritvi novih obratov in poslovnih prostorov v zagrebški Dubravi leta 1963 začne založba živeti od lastnega zaslužka, brez državnih dotacij. Za Jugoton začne veljati trd zakon trga. Leta 1964 odpre svojo prvo trgovino v Zagrebu in do sedemdesetih let jo dobijo vsa večja mesta po Jugoslaviji. Leta 1967 oblikuje oddelek za nabavo in propagando, ki skrbi za ovitke in drugi propagando-reklamni material (plakate, fotografije, vstopnice z avtogrami itd.). V tem času animator Zagreb filma Slavko Drobnić nariše zaščitni znak Jugotona, prepoznavnega animiranega rdečega ptiča z rumenim kljunom, ki nastopa v TV reklamah in se z nosljavim glasom (v radijskih oglasih) dere: »Nova ploća!« V glasbeno industrijo niso več vpleteni samo uredniki, producenti, aranžerji in glasbeniki, ampak še oblikovalci, fotografi, striparji, kritiki, režiserji, slikarji, amaterji, novinarji, entuziasti. S pionirskimi koraki v marketingu v Jugotonu razvijajo različne akcije, izvajajo analize tržišča, obiskujejo festivale, kot je MIDEM. Konec šestdesetih postane Jugoton pridružena članica EMI, Decca in RCA. V začetku sedemdesetih let z valom ekonomske rasti, večje kupne moči prebivalstva in večjega povpraševanja za blagom zabavne in popularne kulture zraste proizvodnja plošč na 9 milijonov. Na pojav avdio kaset hitro reagira z lastnim obratom za njihovo proizvodnjo. Licenčne izdaje vseh večjih svetovnih zvezd in drugih glasbenih imen z Zahoda doživijo svoj prodajni vrhunec konec sedemdesetih, v začetku osemdesetih let pa zaradi restrikcij v deviznem poslovanju opeša licenčni program. Preprosto povedano: ni bilo deviz za odkup licenčnih pravic. Kar je povleklo za sabo zanimivo posledico: opazno se je povečala produkcija in objava domačih plošč. Leta 1976 je tako Jugoton izdal le osem domačih rock plošč, leta 1981 pa kar dvajset. Leta 1983 je Jugoton zabeležil rekordno proizvodnjo: natisnil je več kot 5,5, milijonov plošč in skoraj 6 milijonov kaset.

Zanalašč sem izpustil navedbo vseh slavnih imen in glasov jugoslovanske popularne glasbe, ki so tako ali drugače šli skozi Jugoton. Namesto njih sem raje navedel številke, ki so dovolj zgovorne. Jugoton je bil pomemben in vpliven »paket aranžma«, ki je na vzhodnem robu Evrope pisal (našo) zgodovino popularne kulture 20. stoletja.