Ko ostaneš paf, brez besed in s kurjo poltjo!

Razmišljanje o naslovu članka me je privedlo do zaključka, da je najboljše, da skopiram prvi stavek svojega zapisa na Facebook profilu, ki je nastal v nekakšnem evforičnem občutju po koncertu. Kajti občutja so še vedno enaka, čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni. V Cankarjevem domu se je namreč zgodil koncert ob tridesetletnici ponovnega delovanja Zavoda sv. Stanislava. Trideset let sistematičnega dela z mladimi je prineslo izjemne rezultate. Mladi se v to šolo že vpisujejo prav zaradi usmerjenosti v kulturo, glasbo. Seveda je za to potrebno vodstvo, ki dejavnosti in prizadevanja podpira od vsega začetka. Mladi šolo zapustijo kot ljubitelji umetnosti, aktivni poslušalci in nekateri izmed njih se podajo v glasbene vode.

Izjemen pomen za vzgojo in izobraževanje je ta ustanova dobila že na začetku prejšnjega stoletja, o zgodovini in ukinitvi po koncu druge svetovne vojne pa si lahko preberete več na spletni strani zavoda. Zavod sv. Stanislava je bil leta 1991 vrnjen prvotnemu lastniku, ljubljanski nadškofiji, novembra 1992 pa je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar na novo ustanovil Zavod sv. Stanislava za vzgojo in izobraževanje. Že leta 1993 se je začel pouk na obnovljeni Škofijski klasični gimnaziji. Takratno vodstvo je imelo srečno roko pri izbiri kadra, saj je k sodelovanju povabilo Damijana Močnika, ki je tam glasbeni pedagog in vodja zborovskih dejavnosti. Ker je imel precej proste roke pri izbiri ekipe in načinu dela, je počasi začel uresničevati idejo o zborovski piramidi. Že leta 1996 je bila ustanovljena glasbena šola in tako je bila omogočena še izvedba vokalno-inštrumentalnih del z domačimi učenci in dijaki. Leta 2008 se je inštituciji pridružila osnovna šola. Nadaljevanje je bilo navdihujoče. V Zavodu sv. Stanislava se je v tridesetih letih oblikovala edinstvena zborovska piramida, ki je unikum v slovenskem in evropskem prostoru tako po kakovosti kot po obsegu. V hiši deluje kar deset zborov ter dva orkestra. Učenci OŠ Alojzija Šuštarja sodelujejo v otroškem in mladinskem pevskem zboru, na gimnaziji deluje šest pevskih zborov, alumni pa prepevajo v dveh študentskih zborih. V zavodu delujeta tudi dva orkestra in vsi se vsako leto maja predstavijo na letnem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. 

Tako je bilo tudi letos. V prvem delu koncerta, ki ga je vodil Tine Bec,  smo poslušali skladbe Jožeta Privška v zborovskih priredbah Tomaža Pirnata in Damijana Močnika. Inštrumentalne aranžmaje sta prispevala Barbara Grahor Vovk in Samo Vovk. V spremljevalni zasedbi so igrali Simon Prašnikar (klavir), Samo Vovk (bas kitara) in Miha Friedrich (tolkala), vsi skupaj pa ob spremljavi Godalnega orkestra GŠ Matije Tomca (dir. Damijan Močnik, mentor Žiga Faganel) in Orkestra Simfonija 23 (dir. Miha Zupanc Kovač). Veliki zbor so sestavljali Fantovski zbor 1. letnika ŠKG (dir. Tine Bec), Dekliški zbor 1. letnika ŠKG (dir. Marjetka Kozmus), Vokalna skupina ŠKG (um. vodja Miha Zupanc Kovač) in (Z)mešani zbor ŠKG (dir. Marjetka Kozmus). Na odru smo videli 253 samozavestnih, odločnih, zadovoljnih in veselih obrazov.

Drugi del je prinesel monumentalno delo Carmina Burana Carla Orfa. Poslušali smo že precej izvedb tega dela, a brez tiste prave energije, in ti otroci in mladi imajo prav to. Kar 183 pevcev, članov Dekliškega zbora ŠKG (dir. Helena Fojkar Zupančič, asistent Tine Bec), Mladinskega mešanega zbora ŠKG (dir. Damijan Močnik, asistentka Neža Križnar Ristič) Študentskega zbora (dir. Meta Praček Prašnikar in Komornega zbora Megaron (dir. Damijan Močnik) in 50 članov otroškega (dir. Tine Bec) in mladinskega zbora osnovne šole (dir. Nadja Janežič) je zapelo na odru ob spremljavi obeh orkestrov, gostujočih glasbenikov in zasedbe SToP. Dirigiral je Damijan Močnik, solisti so bili sopranistka Marta Močnik Pirc, tenorist Martin Sušnik in baritonist Domen Križaj.

Trideset let sistematičnega dela z mladimi je prineslo izjemne rezultate. Mladi se v to šolo že vpisujejo prav zaradi usmerjenosti v kulturo, glasbo. »Šola jim krepi samozavest, spodbuja delo v skupnosti, ustvarjalnost in vztrajnost, omogoča doživetja na koncertnih odrih, potovanjih, turnejah, festivalih, razvija čut za bližnjega in željo po oblikovanju pozitivnega ozračja in plemeniti njihovo notranjost,« je zapisano na spletni strani in tisti, ki prizadevanjem sledimo že leta, lahko zgolj pritrdimo. Seveda je za to potrebno vodstvo, ki dejavnosti in prizadevanja podpira od vsega začetka. Mladi šolo zapustijo kot ljubitelji umetnosti, aktivni poslušalci in nekateri izmed njih se podajo v glasbene vode. Zanimivo je bilo tudi videti, koliko nekdanjih dijakov prihaja na te koncerte – od babic oziroma dedkov, ki so pred tridesetimi leti prestopili prag ŠKG, in njihovih otrok do vnukinj in vnukov, ki tu prepevajo zdaj.