Ko se Ljubljana pretvori v jazzovsko mesto

Uvodni del festivala

Otvoritveni večer 54. jazzovskega festivala je s sopostavitvijo likovne in zvočne umetnosti poskrbel za vznemirljivo sinestetično izkušnjo, ki je na doživet način izzivala ustaljene načine mišljenja jazza in improvizacije nasploh. Neumorni pihalec Peter Brötzmann, osrednji gost letošnjega festivala, je v MGLC-ju pripravil pregledno likovno razstavo s poudarkom na novejših delih, ki jo je ob otvoritvi z improvizacijo pospremil vibrafonist Jason Adasiewicz. Brötzmannova likovna dela vključujejo plakate, velika platna, grafike in akvarele, ki jih povezuje modernistična estetika, vrhunec pa dosežejo v grobih in kontrastnih, vendar močno ekspresivnih grafikah. Brötzmannova videnja (v glavnem slovenske) pokrajine, zajeta v akvarelih, ki z zgolj nekaj širokimi potezami naravo prevajajo v subjektivna čustvena stanja, preveva vitalnost, ki se zaradi lastne silovitosti postopoma preveša v svoje temno nasprotje.

To čustveno silovitost je v svojem solističnem nastopu povzel Adasiewicz. Odigral je dve daljši improvizaciji, v katerih je dodobra izkoristil možnosti svojega inštrumenta. V izredno dinamičnem nastopu je Adasiewicz ustvarjal domiselna zvočna prelivanja, ki jih je z izmeničnim abstrahiranjem čustvene vsebine pretvarjal v abstraktne grozde. Pri tem je že tako bogato zvočnost dopolnjeval in razkrajal z neobičajnimi tehnikami, denimo z energičnim premeščanjem ploščic in poudarjeno perkusivnim igranjem. Učinkovitost je Adasiewicz stopnjeval z zagotavljanjem prepoznavnega konteksta, saj je domiselne abstraktne pasaže navdihnjeno dopolnjeval z zvočnim opomenjanjem, s katerim so se tudi posamezne zvočne poteze zraščale v pomensko bogate in detajlirane oblike. V obeh daljših improvizacijah sta se kot izrazni sidrišči pojavili prepoznavni temi z njegovega albuma Sun Rooms.

*

Ena izmed vsebinskih posebnosti ljubljanskega jazzovskega festivala, ki se navezuje na uspeh lanskoletne ideje, je bila včerajšnja krstna izvedba zasedbe Sax and Drums. Pri njej gre za improvizirano zvočno soočenje dveh saksofonov in dveh bobnarjev, kar je različica lanskoletne zasedbe Trumpet and Drums (Peter Evans, Nate Wooley, Jim Black in Paul Lytton), ki je kot takšna na oder prvič stopila prav pri nas. Kvartet, ki je nastopil v sredo, so sestavljali pihalca (strogo vzeto ne zgolj saksofonista) Peter Brötzmann in Ken Vandermark ter bobnarja Hamid Drake in Chad Taylor. Bržkone je nekonvencionalna zasedba še bolj kot z mislijo na svojo posebno zvočnost zasnovana na možnostih, ki jih ponuja za kompleksno in izzivalno skupinsko improvizacijo.

Kvartet je nastop zasnoval v enem samem, nedeljenem, vendar razgibanem kosu. Dolga izvedba, ki sta ji na navdušen odziv publike odgovorila dva dodatka, je imela domišljeno strukturno ogrodje, ki je uokvirilo nize dinamičnih zvočnih valovanj in prepletanj. Kot izhodišče je Peter Brötzmann brez spremljave odigral nekaj skoraj melodičnih krajših nizov, s čimer je celotni izvedbi dal pečat nepričakovano elegične sugestivnosti. Brötzmann je uvodne zanesene zvočne vzpone na altovskem saksofonu subtilno osenčil in jim s tem dobesedno vdihnil dušo – učinek je bil verjetno toliko večji, kolikor bolj nepričakovan je bil. Brötzmannu se je s prefinjenim mehčanjem posrečilo, da je svoj značilni korpulentni zvok v ključnih trenutkih napolnil z bolj oprijemljivo vsebino, ki je obarvala sicer tesno stkano zvočno celoto kvarteta, ne da bi pri tem žrtvovala svojo vitalnost. V nadaljevanju je Brötzmann z različnimi saksofoni in saksofonu podobnim tarogatom pletel čvrste zvočne niti in se vzpenjal nad zvočno gladino, pri čemer so se njegova fraziranja včasih bolj stekala v evforično tuljenje in neprekinjene zvočne tokove, spet drugič pa v koncentrična brbotanja. Refleksivno vzdušje njegovega uvoda je povzel zaključek nastopa, nekje na sredini pa je vzniknilo kot nekakšna zamolkla, elegična koračnica.

Čeprav je Brötzmann v dodatku kot mlajšega kolega povabil Kena Vandermarka, naj improvizaciji izbere izhodišče, je bila njegova vloga v kvartetu razdeljena med izjemno natančno, celo kontrapunktično spremljanje Brötzmannovih fraz in pasaže izrazito svobodnega odmikanja. V primerjavi z Brötzmannom je bilo Vandermarkovo igranje bolj elastično in raznoliko, s čimer je v celoto vnašalo izrazitejše kontraste, kar je delovalo nekoliko hladno. Tako je, denimo, z baritonskim saksofonom ustvarjal preprosto ritmično perforacijo in subtilne kontrapunkte, s klarinetom pa kompleksnejše, bolj razvezane vzorce.

Vsekakor sta poseben odtenek celoti zagotavljala bobnarja Hamid Drake in Chad Taylor. Predvsem po zaslugi užitkarsko zamaknjenega Draka je bila tolkalska mreža spletena iz čvrstejših ritmičnih vrvi in je pogosto ustvarjala celo vtis nekakšne monolitne plemenske ritualnosti. Taylor je ta učinek včasih spremljal, občasno pa drobil na koščke, pri čemer sta se v zvočnih odnosih bolj ali manj vzpostavili navezavi Drake–Brötzmann in Taylor–Vandermark. Pravzaprav so ravno te čvrsteje ritmizirane pasaže dajale celoti posebno in nemara manj pričakovano ozadje, na katerem je predvsem Brötzmannova neposredna, skoraj čustvena izraznost prišla lepo do izraza in je zaokrožila ekspresivnost tega navdihnjenega kvarteta.

Četrtek in petek

V festivalski množici odličnih koncertov s kar nekaj presežki se rado zgodi, da nas nekatere zasedbe ne uspejo zintrigirati v tolikšni meri, kot če bi šlo za njihov posamični nastop. To zagatno situacijo dodatno podkrepi še primer, če smo katerega izmed članov zasedbe videli in slišali dan prej na prav istem festivalu v odlični izdaji. Povedano gotovo drži za nastop benda Side A, nove zasedbe Kena Vandermarka, v kateri sta še norveški pianist Håvard Wiik in ameriški bobnar Chad Taylor. Vandermarka, pogostega gosta slovenskih odrov, redkeje slišimo v kombinaciji s klavirjem, zato je bila naša nepotešenost toliko večja. Pravzaprav bi težko kar koli zamerili doneskom posamičnih članov tria; dejansko se je bend v grajenju (pre)nasičene, mestoma hermetične godbe preveč osredotočal na (sicer odlične) doneske posameznikov, malo manj pa na skupinski zven in kohezijo. Kot v še kakem špilu letošnjega festivala bi si tako želeli, da bi včasih kak glasbenik zaigral malo manj ali se celo za nekaj časa umaknil ter prepustil glavno besedo soigralcu. Zato da bi, denimo, lahko prisluhnili le zgoščenim, dinamičnim grozdom Håvarda Wiika v soigri s Taylorjevim umerjenim bobnanjem ali predirnemu Vandermarkovem solu na klarinetu brez spremljave ostale dvojice. Tako pa smo dobili vtis, da je bilo velikokrat vsega preveč – razen enovite dinamike in zvena tria kot celote.

S podobno zagato (z nekaj specifičnimi niansami) smo se srečali na zaključnem četrtkovem koncertu prvega »pravega« festivalskega dne, ki ga je vpeljal trio Side A (in pred tem še pronicljivo predavanje Kaje Draksler o Cecilu Taylorju). Sprva napovedanemu triu pihalca Petra Brötzmanna, Mokhtarja Ganie na maroškem »basu« gimbri in vokalu ter Hamida Draka na bobnih se je nenapovedano pridružil vibrafonist Jason Adasiewicz. Ravno on je imel v kvartetu zelo ambivalentno vlogo: enkrat se je zdelo, da ni zapopadel severnoafriških melodij in ritmov, na katerih je večinoma slonela glasba kvarteta, drugič pa se je zdelo, kot da je sijajno zapolnil praznine v na trenutke vse preveč ponavljajoči se strukturi. Vsekakor je bil on tisti, ki bi lahko več počival. Nasploh je bil koncert odločno predolg in dostikrat monoton, z dvema zelo dolgima skladbama in (nepotrebnim) dodatkom, čeprav je v njegovih najboljših trenutkih prišlo do ekstatične sinergije štirice ter brezhibnega ujemanja afriških motivov s svobodnjaško igro. Še posebej takrat, ko je mojster Brötzmann na klarinetu zazvenel kot fino hreščajoče maroško pihalo rhaita (balkanska različica je zurna ali zurla). Med tema dvema nastopoma, ki sta ponudila manj od pričakovanega, smo slišali enega najboljših koncertov festivala, kar nas veseli še toliko bolj, ker ga je odigral naš Cene Resnik s svojim slovensko-italijanskim Cene Resnik Quartetom. Resnik nedvomno spada med domače jazzovske glasbenike, ki so nas najbolj navdušili v zadnjem letu. Predaja se spiritualnemu jazzu iz 60. let prejšnjega stoletja, a vanj vpleta tudi prvine sodobne improvizirane muzike. V ospredju energične in strastno odigrane glasbe sta Resnikov saksofon in violina Emanuela Parrinija; skupaj »grebeta« in vrtata v samo bistvo skladb ter jim poljubno premikata središče, ki ga občasno prizemljita, še raje pa ga zaženeta v vihrave višave. Kontrabasist Giovanni Maier in bobnar Aljoša Jerič nimata le vloge ritem sekcije, marveč ves čas barvata osnove begajočih melodij. Z zanimanjem pričakujemo posnetke tega koncerta oziroma album, ki izide pri Clean Feed.

Petkovo s koncerti spet zgoščeno dogajanje je odprl duo nenavadnega inštrumentarija: osrednji festivalski gost Peter Brötzmann se je tokrat pomeril z vibrafonom Jasona Adasiewicza. Štihova dvorana je bila pravšnja za soočenje, saj ponuja tako glasbenikom kot publiki dovolj prostora, onim spodaj za fino grajenje dinamike in oblikovanje gor potujočega zvoka, nam zgoraj (če se seveda usedemo dovolj visoko) pa oblika dvorane omogoča dodatni vpogled v odrsko obnašanje glasbenikov ter bolj širokokoten pogled na posamična glasbila in odnos glasbenikov do njih. To je bilo v primeru vibrafona še kako poučno, saj je Adasiewicz okrog glasbila spet poplesaval in pred njim zamaknjeno nihal, dokler ga ni nazadnje napadel s kladivci, še najbolj pa je bilo zabavno, ko se ga je pošteno lotil z rokami in se je že zdelo, da ga bo vpričo vseh dobesedno demontiral. To je bil tudi višek sicer neizenačenega nastopa; s to »demontažo«, s katero je vibrafon še bolj zazvenel kot tolkalo, je vibrafonist uspešno pariral Brötzmannovim nebrzdanim vrtinčastim atakam. Drugod se je večkrat zdelo, da Adasiewicz ni ravno prepričan, kako naj svoje glasbilo (ki ga sicer odlično obvlada) postavi ob urgentno igro nemškega pihalca, in je bolj spremljal kot soustvarjal.

Nadaljevanje v Klubu Cankarjevega doma je prineslo tri koncerte, izmed katerih je bil nastop nove zasedbe našega bobnarja Dreja (Andreja) Hočevarja najbolj konsistenten. Bobnarja smo doslej poznali iz številčno močnejših, na pihalih in trobilih temelječih zasedb (Boben in lajna, Žiga Murko 13), tokrat pa je na oder stopil z intimnejšo zasedbo, s triom, v katerem mu družbo delata sošolca z newyorške Nove šole za jazz in sodobno glasbo, belgijski pianist Bram de Looze in ameriški kontrabasist Devin Starks. Tako trio kot prvenec (po koncertu so med občinstvo podelili kartonasto »singlico« z geslom za download) se imenuje Motion In Time, kar je zelo posrečeno ime za njihovo ustvarjanje. Tempo in dinamika (ali gibanje) sta bila namreč pomembna stebra Hočevarjevega tria; oboje je bilo zelo gnetljivo in spremenljivo znotraj ambiciozno zastavljenih skladb. Te so večinoma slonele na medigri klavirja in bobnov, medtem ko je bila basistova vloga bolj v povezovanju harmonskih vložkov z ene strani in ritmičnih z druge. De Looze se je izkazal za odličnega pianista, ki poznavalsko združuje modernistične pristope z ves čas v ozadju dehtečim občutkom za bopovski in celo swingovski groove. Tovrstno prepletanje je dodatno poudarjal Hočevar z nekonvencionalnim in raznolikim igranjem, pri katerem je izdatno rabil činele, na opnah dodajal nepričakovane poudarke ter poskrbel tudi za pomenljive premolke.

Švedsko-norveški kvartet Jonas Kullhammar/Jørgen Mathisen/Torbjörn Zetterberg/Espen Aaalberg »The Basement Sessions« je odigral energično mešanico neo-bopa z nagruvanimi drobci afriških muzik, ki jih je bilo opazno slišati v nosilnih rifih nekaterih skladb. V slednjih so ponavljajoči se sočni »afro« rifi ustvarjali občutek zadetosti ali psihedeličnosti in bend je takrat zazvenel, kot da jih je v zasedbi občutno več. V posamičnih prispevkih sta se oba saksofonista dopolnjevala, a noben ni izstopal; toliko bolj smo začutili strast in zagnanost kontrabasista Torbjörna Zetterberga, ki je skladbe poganjal z zapletenimi, a spet neposredno učinkovitimi linijami. Sklepni špil (če ne štejemo kasnejšega ne ravno uspelega jam sessiona) je pripadel zasedbi, ki bi morala na festivalu nastopiti že leta 2011, a je takrat odpadla (tokrat je v program vskočila po odpovedi pianistke Hiromi). Turški kvartet İlhan Erşahin's Istanbul Sessions je ponudil raznoliko zasnovane skladbe, med katerimi so nas bolj pritegnile tiste, ki so temeljile na turški tradicionalni godbi. Žal jih ni bilo veliko, v komadih, ki so koketirali s fusionom in nu jazzom, pa je bil bend preveč generičen, z izjemo nekaj sklepnih komadov, v katerih je ustvaril posrečeno mešanico jazza in tehno ritmov. Bolj kot vodja zasedbe, saksofonist İlhan Erşahin, je mestoma zelo mično glasbo kvarteta poganjal neutrudni dvojec za bobni (Turgut Alp Bekoğlu) oziroma tolkali (Izzet Kizil).

Zaključni dan

Letošnje dogajanje dolge jazzovske sobote se je začelo dopoldne z nastopom European Saxophone Ensemble na Mesarskem mostu, zasedbe, ki vključno z vodjem Guillaumom Ortijem in posebnim gostom Boštjanom Simonom šteje kar štirinajst članov. Skupina je svoj ulični nastop začela nekoliko lenobno, z viskoznimi zvočnimi stekanji, nato je nadaljevala čedalje bolj razigrano, z mnogimi valovanji in igrami vprašanj in odgovorov med posameznimi solisti ali večjimi sekcijami. Glasbeniki so predstavili nekaj (sodobnih) kompozicij, tudi članov samega ansambla, denimo avstrijske saksofonistke Viole Falb. Njihov nastop se je gibal med neizrazitimi idiomatičnimi fraziranji, improvizirano zvočnostjo in avantgardnimi tehnikami, med drugim s poudarkom na performativnosti, ki pa bi bila verjetno bolj učinkovita ob večji pretočnosti publike in naključnih mimoidočih, vsekakor pa bi s tem delovala manj zadržano in ne zgolj kot okrasna koreografija, vendar bi to od izvajalcev terjalo več drznosti. Posebni gost in solist Boštjan Simon je svojo vlogo odigral s karakterjem in suvereno.

Drugi del dneva sta v Klubu Cankarjevega Doma otvorila Tomaž Grom in Eduardo Raon (videli smo ga že na Cankarjevih torkih). Glasbenika sta v navdihnjenih medsebojnih igrah mapirala prostrani teren z mnogimi možnimi točkami vstopa in izstopa, ki sta jih dodajala potrpežljivo in premišljeno. S tem sta v svoje sanjske zvočne krajine vrisovala zvočna rojišča, ki so se domiselno in z navidezno lahkotnostjo selila z enega konca na drugega. Tako nastalim zvočnim gmotam sta Grom in Raon s spretnimi kontrastiranji in prefinjenimi zvočnimi antitezami nenehno spreminjala perspektivo, ne da bi ogrozila zvočno jedro. To je v glavnem – in, kar ni presenečalo, predvsem po zaslugi Raonovih mnogih arpeggiev – utripalo v pretežno liričnih, celo impresionističnih odtenkih, ki jih je Raon tudi z uporabo elektronike sproti še dodatno obdeloval ali zgoščeval. Glede na improvizirano naravo nastopa sta bila Grom in Raon presenetljivo skladna, pri čemer sta ta učinek še krepila z mnogimi zvočnimi palimpsesti. Z najrazličnejšimi tehnikami od komaj slišnih šelestov do globokega frfotanja, od perkusivnih tapkanj do raztopljenih utripajočih melodij sta Grom in Raon namreč plastila zvočne nanose, ki so tako ustvarjali navdihnjeno zvočno dialektiko, četudi zamejeno z osnovnim liričnim izrazom.

Portugalska trobentarka Susana Santos Silva, ki je lani med drugim nastopila z zasedbo Lama, in kontrabasist Torbjörn Zetterberg, ki je z odlično zasedbo Kullhammar/Mathisen/Zetterberg/Aalberg nastopil že v petek, sta predstavila niz ločenih skladb, ki so ob ohranjanju razpoznavne zvočne podobe očitno prehajale med kompozicijo in improvizacijo. Prva je posameznim izvedbam dajala osnovno zvočno korito, druga ga je napolnjevala z nepredvidljivimi, a vedno pretočnimi zvočnimi tokovi. Njun nastop je imel zato bolj kompleksen, a hkrati tudi bolj razgiban značaj, saj sta Santos Silva in Zetterberg predano raziskovala možnosti za morebitne prekoračitve mej glede na dane izhodiščne okvire. Te so ponekod določala kotrlikanja in bogate aluzije basovskih pastišev, drugod minimalistični drom, ki sta se ga oba glasbenika znotraj dane skladbe dosledno držala. Takšna osredotočenost jima je omogočila bližnje raziskovanje drobnih odmikov, denimo spontanih alikvotnih razraščanj ali barvnih mešanj. Temu je Susana Santos Silva z mnogimi mikrotonalnimi odmiki od jedra, modulacijami in občasnimi drobci elegantnega fraziranja še dodatno kodrala robove. Sicer bogato dinamiko pa bi lahko predvsem v minimalističnih, na videz hote enoličnih, vendar v resnici toliko bolj sugestivnih pasažah razširila bodisi z drznejšimi odmiki od implicitnih tonskih sidrišč ali z bolj odločnim vztrajanjem pri koncentričnem ponavljanju enakega. Kadar so bila ta sidrišča že povsem očitna, sta Santos Silva in Zetterbeg okoli njih ovijala sugestivno melodiko, bogato z zvočnimi razgradnjami. Slišati je bilo, da se v takšnih pasažah najbolje znajdeta, četudi jima je prav v njih pretila nevarnost, da se neodločeno zatakneta v manj izrazitih vmesnih prostorih.

Za eno izmed intenzivnejših koncertnih doživetij je v soboto popoldne poskrbela portugalska zasedba Rodrigo Amado Motion Trio z Luisom Lopesom na električni kitari. Kvartet je ponudil izkušnjo izjemno zgoščene zvočnosti, ki je temeljila predvsem na free-jazzovskem pristopu. Trio Rodriga Amada in Luis Lopes sta v razdivjanih izvedbah ustvarjala zvočno gmoto s tršim jedrom, ki je svojo free-jazzovsko osnovo na vrhuncih že zapuščala z odmiki v neizprosno, celo agresivno hrupnost in odkačeno psihedelijo. K temu sta največ pripomogla neumorni bobnar Gabriel Ferrandini, ki je s težkimi udarci in poudarjeno rabo velikega bobna zvočnost navdušujoče drobil in jo premeščal v nove kontekste, podobno vlogo pa je prevzel kitarist Luis Lopes s svojo dekonstruirano rockovsko govorico (v stilu Nelsa Clina, Marca Ribota in Thurstona Moora), polno škripanja, divjih glissandov in zaznamovano z ostro oglatostjo. Kvartet kot celota je učinek stopnjeval še s povečano kontrastnostjo v občasnih razpokah, ki so v medsebojnih igrah posameznih inštrumentalistov omogočale redkejše trenutke zatišja pred slutnjo neizbežnega izbruha. Kvartet je v teh trenutkih svojo slovnico učinkovito skrčil zgolj na nujne elemente brez nepotrebne ornamentacije, tako da je rudimentarnost samo še povečala učinkovitost. Čeprav zvočni celoti ni nič manjkalo, bi verjetno vseeno pridobila kakšen odtenek več, če bi violončelist Miguel Mira, čigar inštrument je po tehniki igranja in vlogi znotraj zasedbe prevzel mesto kontrabasa, možnosti svojega inštrumenta večkrat izkoristil tudi z lokom.

Zaključni večer v Križankah je otvoril Peter Brötzmann, osrednji gost festivala, s triom, v katerem igrata še kontrabasist John Edwards in bobnar Steve Noble. Čeprav smo Brötzmanna na festivalu pred tem videli že trikrat, je prav koncert v Križankah nepričakovano pustil vtis, da so bili vsi prejšnji samo priprava na zadnje zmagoslavno dejanje. Slišati je namreč bilo, kot da so elementi, ki jih je Brötzmann raziskoval na prejšnjih nastopih, šele s tem triom dobili svoj najbolj primerni oziroma naravni okvir. Zasedba je v dolgi skupinski improvizaciji ustvarjala free-jazzovsko zvočno sliko, na kateri so prevladovali temačnejši odtenki s potezami modernistične ekspresivnosti.

Tekstura tria je bila dokaj groba, a kljub temu izjemno tesno zgrajena, kot da je sestavljena iz mogočnih gradnikov, katerih razsežnosti je tako rekoč nemogoče zajeti. Te silne zvočne gmote so v svojem odločnem in izjemno usmerjenem gibanju sugerirale neustavljive tektonske premike, ki jim je Brötzmann z navdihnjenim fraziranjem dodajal sugestivne pomenske plasti. Z njimi je zvočna slika včasih prehajala v bolj zlovešče, drugič v bolj uporniško zvočenje, ki se je kot zvočni komentar razsežnosti omenjene tektonike iztekalo v sugestije nenehnega boja za obstoj neke subjektivitete. Ta se je pokazala tudi v občasnih liričnih pasažah, ki so začasno upočasnile siceršnji neustavljivi drnec, a samo zato, da se je iz njih kot nadaljevanje notranjega boja za prevlado ponovno izvilo gromko tuljenje. Trio je tako z izdelano dramaturgijo sledil vzponom in padcem neke ideje, za katero se je v retrospektivi zazdelo, da jo je Brötzmann nakazal že na prejšnjih koncertih. Boljšega zaključka Brötzmannove festivalske rezidence si ne bi mogli želeti.

Po drugi strani je bil nastop legendarnega saksofonista Davida Murrayja s pevko Macy Gray dokaj preračunljiva združitev različnih izraznosti, ki je svoje vrhunce dosegala v nepričakovanih, mogoče tudi neopaženih odmikih. V osnovi gre za zazibani straight-ahead jazz, poln bluesa in žlahtne tradicije s primesmi nekaterih sodobnih pristopov, ki svojo željo po všečnosti včasih premalo prikrivajo. Zasedba je gladko in s pričakovanim perfekcionizmom odigrala nekaj komadov z novega albuma Be my Monster Love, nekaj standardov in nekaj hitov Macy Gray. Zasedba je ponudila zglajen jazzovski nastop, ki pa v bistvu ni bil tako neproblematičen, kot je nemara deloval na površini. Za prvi in nepričakovani vrhunec je David Murray s solistično izpeljavo poskrbel že takoj na koncu prve skladbe. Z navidezno lahkotnostjo je zaigral navdihnjen in glede na kontekst presenetljivo free-jazzovski solo, v katerem je suvereno raziskoval najvišje registre svojega inštrumenta. Podobno je melodijo še pred njegovim prihodom radoživo, vendar skoraj neopazno v solu razkrajal pianist Thornton Hudson ml.

Kdor je bil sposoben vsaj za trenutek odmisliti zvezdniško sprenevedanje, nečimrnost in prezir do jazzovskega mainstreama, je v nastopu lahko našel nekaj čudovitih primerov nebrzdane ustvarjalnosti. Tako velja pohvaliti pri nas dobro znanega bobnarja Nasheeta Waitsa, ki se je kljub nekoliko togejšemu kontekstu izkazal za stilistično izjemno bogatega in domiselnega inštrumentalista. Poleg tega je bila zanimiva dekonstrukcija enega izmed hitov Macy Gray, ki se je začel zgolj z vokalom in minimalističnim bobnarskim vzorcem, najbolj duhovit trenutek nastopa pa je se nekoliko bolj nabritim ušesom verjetno ponudil, ko je Macy Gray napovedala »eno izmed svojih najljubšejših« skladb, Murrayjevo Joanne’s Green Satin Dress, ki je bila tako prismuknjeno dekonstruirana, da je njena izjava nehote ironizirala tako status skladbe kot tudi celotnega zvezdniškega obnašanja. Na tem mestu so se pokazale nekatere pomanjkljivosti vokaliziranja Macy Gray, čeprav dovolj živahno razpoložene, ki kot pop diva s svojim doprinosom pač ni mogla dosegati jazzovske prepričljivosti Murrayjevega kvarteta.

Tradicionalni zaključni večer jazzovskega festivala v Križankah je letos z združitvijo dveh nasprotnih polov jazzovske ustvarjalnosti ponudil nekaj izhodišč za splošnejši razmislek o jazzu in identiteti našega osrednjega jazzovskega festivala, mimogrede in nemara tudi nehote pa je dal še kakšno priložnost za preseganje predsodkov, ki oba izrazna pola včasih preveč strogo ločujejo. Sopostavitev tria Brötzmann–Edwards–Noble in edinega letošnjega predstavnika »tradicionalnega« straight-ahead jazza Davida Murrayja je namignila na morebitno dilemo programske zasnove festivala, saj sta bili obe zasedbi na tem eminentnem prizorišču nedvomno prisotni iz različnih razlogov: Brötzmann predvsem kot osrednji gost festivala, ki je imel vsak dan po en nastop in se ni pokazal zgolj v liku nesporne legende free jazza, medtem ko je David Murray z Macy Gray tam nastopil prav zaradi spoštovanja vrednega statusa in zaradi širše všečnosti tega zadnjega projekta. V učinku takšne sopostavitve sta se torej križali dve silnici: Brötzmannov skupno četrti nastop je s tem dobil logičen in organski zaključek, ki bi kje drugje nemara izpadel manj svečano, a ne tudi manj učinkovito, medtem ko je David Murray seveda nastopil kot zvezda, katere sijaj pa na festivalskem nebu dotlej pravzaprav ni bil viden.

Ljubljanski jazzovski festival si je zadnja leta pač ustvaril drugačno identiteto, bolj klubsko in predvsem osredotočeno na drznejše in z improvizacijo prepojene jazzovske govorice, ki širijo področje jazza kot celote in obenem nadaljujejo tradicijo izvrstnih Cankarjevih torkov. Ker pa pri tem tudi sodobna videnja jazzovskega straight-ahead jedra pravzaprav hitro odpadejo, festival tako ne ustvarja več konteksta, s katerim bi ta spekter jazza sploh lahko ustrezno premislili. V tem ni kajpak nič slabega; večini festivalske publike, vključno z mano, je mnogo ljubše, da je tako, in to ne glede na vtis, da večino barv najbrž zastopa odlična partnerska založba Clean Feed. Hkrati seveda vsi razumemo pragmatične razloge, zakaj je dobro, da je v Križankah nastopil tudi David Murray – saj sicer verjetno ne bi nihče. Ne nazadnje, če je bil Murrayjev nastop glede na kontekst torej nekakšna nujna vsebinska anomalija, se je, nasprotno, izkazala odločitev za povabilo avtorja v fokusu s štirimi koncerti (poleg nekaterih drugih, ki so prav tako po večkrat nastopili v različnih zasedbah) za odlično potezo.