08.07.2016

Ko se skladatelj ozre na lastni opus in ljubezen do glasbe ...

Slovenski skladatelj Ivo Petrić že dobro polovico stoletja aktivno sodeluje pri slikanju slovenske glasbene krajine.

Tomaž Gržeta

Violina, ljubezen moja

Ivo Petrić, Nadežda Tokareva

Violina, ljubezen moja

DSS
2016

Slovenski skladatelj Ivo Petrić že dobro polovico stoletja aktivno sodeluje pri slikanju slovenske glasbene krajine. Pot ga je vodila skozi številne slogovne tokove klasične glasbe 20. stoletja – od neoklasicizma prek avantgarde in aleatorike nazaj k vplivom mladostnega sloga v starejših letih, kajti »na stara leta postajaš vse bolj blag v spominih na mladost«. Po skladateljevih besedah sedemdeseta leta in avantgardno obdobje nedvomno predstavljajo najsrečnejše in najplodovitejše obdobje.

Violina je eno izmed Petriću najbližjih glasbil, in sicer tako zaradi svojega širokega izraznega razpona ter prilagodljivosti najrazličnejšim slogom pisanja in interpretiranja glasbe kot zagotovo tudi zaradi dolgoletnega prijateljevanja Petrića z Igorjem Ozimom, ki je zvest izvajalec njegovih violinskih del. Tokrat je svojo prepoznavno karizmatičnost in energičnost v Petrićeva dela vtkala v Sloveniji delujoča ruska violinistka Nadežda Tokareva. Študija Petrićevih del se je lotila poglobljeno in predano, s pretanjenim občutkom za slogovne spremembe v različnih skladateljevih ustvarjalnih obdobjih ter za vsak odtenek skladateljevega bogato povednega glasbenega jezika.

S Petrićevimi deli je Tokareva nastopila že v preteklosti; v spominu je ostal njen nastop 8. oktobra 2014 na Ljubljanskem gradu, ko je ob spremljavi pianistke Aleksandre Pavlović izvedla cikel Trije kontrasti (1961). Na pričujoči zgoščenki njeno interpretacijo s klavirsko spremljavo podpira Jevgenija Smirnova, diskretna, zanesljiva in izjemno muzikalna glasbenica, ki je s Tokarevo oblikovala tudi interpretacije Petrićeve Sonate za violino in klavir (1952) in Portretov (2000). Pavlovićevo slišimo na posnetku Autumn Music (Jesenske glasbe), pestrega in povednega enostavčnega dela iz skladateljevega najuspešnejšega obdobja (1974). Prerez Petrićeve ustvarjalnosti za violino in klavir se zaključi z najnovejšim delom, Metamorfozami (2015), ki jih je napisal kot poklon in darilo Nadeždi Tokarevi, s katero ga je lastna glasba povezala v uspešno sodelovanje in prijateljstvo. Klavirski part z izraznostjo solista in decentno diskretnostjo spremljevalca interpretira Vladimir Mlinarić. Tokareva kot solistka sicer še posebej zablesti v skladateljevem največjem mednarodnem uspehu, Sonati za violino solo (1976). Do izraza pridejo violinistkina virtuozna tehnika, izjemno natančna intonacija in prefinjen, širok dinamični obseg, s katerimi slika najnežnejše odtenke skladateljevega notranjega sveta. Ta pa se izraža s spevnostjo in poetičnostjo dolgih glasbenih misli, občutkom za ravnovesje med zvokom in tišino ter nedvomno prisotnim smislom za humor.

Zakladnica stvaritev slovenskih skladateljev še naprej raste, ovekovečena izpod prstov izbranih virtuozov našega časa.