Ko si fantastičnost in realnost zreta v oči

Medvoška heavymetalska četverica Metalsteel je ob koncu leta predstavila že svoj sedmi album, Beyond The Stars. Gre za konceptualno glasbeno delo klasične minutaže nekje okoli ure, katerega poglavitna značilnost je potek glasbene zgodbe skozi deset pesmi v angleškem jeziku. »Človek je namreč izgubil svoj kompas! In ne vidi več dalje naprej, v prihodnost ... Vidi se s položaja začetka začetkov, z neba ...« To je evolucijsko možna zgodba človeka. Plošča dokazuje, da lahko zdaj že »retro« žanr deluje aktualno tudi proti koncu drugega desetletja novega tisočletja, kar ga postavlja v območje umetniške nadčasnosti klasike popularne glasbe.

Zasedba MetalSteel je svoj idejno ter glasbeno dovršeni album posnela v prostorih studia Jork in v Safe&Soundu. Dejansko produktivnost načina snemanja lahko preverite sami, za celotno zvočno podobo pa je poskrbel osrednji član zasedbe, kitarist in pevec skupine Benjamin Kic. Za ilustracijo albuma, ki sledi njegovemu konceptu, je poskrbel Mark Jordan, fotografije benda je priskrbel Max Petač, pod grafično oblikovanje pa je podpisana Mihaela Žitko. Vredno je še dodati, da bo album na začetku novega leta izšel tudi na vinilu.

Kot se za žanr heavy metala spodobi, skozi celotni album izstopajo vokalno-inštrumentalna melodičnost, spevnost in himničnost z glasbenim izrazom, ki na lastni podlagi niha med težkim, progresivnim rockom ter melodično petim metalom. Tu ni lahkomiselnega računanja na studio, skrivanja za hrbtom tehnologije, čeprav mestoma pride v pomoč.

Kratek uvodni del Lama Rabi Alardi Dini Endavur Esa Kunis Alim je izvorno neznani posnetek, nekakšna intergalaktična molitev popačenega moškega glasu, s katerim se ta postmoderna zgodba začenja in nadaljuje v suvereno dodelano glasbeno delo. Že znani single Transhuman je himnično spevna pesem o prehodu človeštva v novo, robotizirano obdobje, v katero nepovratno drvimo ... V ne najhitrejši pesmi benda se sliši skupna uigranost, ki jo je ekipa pridobila s kilometrino, obenem pa izraža kompozicijske sposobnosti sleherne pesmi na Beyond The Stars. V nadaljevanju albuma himničnost ne peša in je podprta tudi večglasno: »King of the gods / Lord of constelations / Ruler of skies / Master of creation // (Anu)«. Nebu, gospodarju sozvezdja, v čast in slavo je osrednjeslovenski kvartet pripravil petminutno težkometalsko hvalnico. Predzadnja in najdaljša pesem na albumu je Astral Traveller, za katero je značilen še najbolj starošolski rock'n'roll glasbeni izraz z igrivimi kitarskimi prijemi in ravno pravšnjim tempom ritma, ob katerem ne moreš ostati pri miru. Na bolj progresivnem koncu glasbenega izraza albuma sta četrta pesem, The Council of 9, ter najkrajša, žanrsko značilna himna z naslovom Beyond The Stars.

Čez polovico albuma nas popelje balada Star Gods, ki vnovič dokazuje izvajalčeve vokalno-inštrumentalne zmožnosti. V sedmi pesmi, Vrillon, nas lirski subjekt nagovarja: »Open your eyes and see / extraterrastrial entity / … / awakening of humanity« – se pravi k spoznavanju izvenzemeljskega, ki bo prebudilo oziroma spremenilo človeštvo. In kaj še lahko spremeni človeka na njegovi poti? Drugačen pogled na svet, viden, denimo, v pesmi Materialist No More, ki se s končnim (pol)akustičnim delom že približa izrazu balade s sredine albuma. S koncem albuma pa pride tudi konec zgodbe: razpad civilizacije, kot jo poznamo, katere možni razplet izvajalec nakaže v videospotu za sklepno pesem The End Of The World. Kot se za žanr heavy metala spodobi, skozi celotni album izstopajo vokalno-inštrumentalna melodičnost, spevnost in himničnost z glasbenim izrazom, ki na lastni podlagi niha med težkim, progresivnim rockom ter melodično petim metalom. Tu ni lahkomiselnega računanja na studio, skrivanja za hrbtom tehnologije, čeprav mestoma pride v pomoč. Čvrsto stoječi inštrumentalni izraz se osredišči v trdni in natančni ritem sekciji, ki se zna tudi ustaviti, upočasniti; in nasprotno. Bobnarka Daše Trampuš in dobro znani basist Matej Sušnik sestavljata dosledni ritemski dvojec, ki se na uho dopolnjuje odlično, da pa se solo inštrumentalni deli med seboj tudi nemoteno pogovarjajo in da inštrumentalne teme tvorijo ogrodje albuma, pa je odgovoren tudi drugi kitarist, Rok Tomšič. In da, kitarski solo je lahko okusen, večkrat, znova in znova. 

Novi album zasedbe Metalsteel je izvrstno uglasbena domača novost o evolucijski teoriji tipa »Darvin nima prav« ter dokazuje, da popularna glasba danes rabi interakcijo z neglasbenim kontekstom, če hoče ostati privlačna znotraj že precej spridene glasbene industrije.