Ko veter preroško pozvanja

Leti 1973 in 1974 sta bili v zgodovini naše glasbe precej prelomni. Leta 1973 je Kasetna produkcija Radiotelevizije Ljubljana začela izdajati tudi velike plošče. V produkciji popularne glasbe smo takrat dobili Melodije za vas Ota Pestnerja in Spirituals New Swing Quarteta, medtem ko je pri Helidonu izšla prva velika plošča Alfija Nipiča, Sedem hudih let. Če prištejemo še festivalsko vinilko Slovenske popevke, se je domača popevkarska produkcija končno začela prebujati tudi na dolgometražnem formatu. Naslednje leto sta izšli ključni plošči slovenskega samospevstva, do takrat zabeleženega zgolj na singlicah ali EP-jih (Tomaž Domicelj s Srečanji in nekaj singli), in sicer sta bili to Odpotovanja Tomaža Pengova (z letnico 1973) in Cocktail Marka Breclja. Plošči sta povsem spremenili poglede na jugoslovansko ponudbo popularne glasbe, ki je takrat na področju spajanja poezije in glasbe že bila zanimiva (izhajale so velike plošče Arsena Dedića, Ivice Percla in Draga Mlinarca), vendar sta bili omenjeni plošči tako samosvoji, da se je ob njunem izidu mirno lahko začelo govoriti o novi dobi naše glasbe in domačega založništva. Odpotovanja so tista, ki definirajo samospevski Parnas, ob katerih smo se vsi učili. In ostajajo mogočni opomnik, da se je v deželi nekaj premaknilo. Leti 1973 in 1974 sta bili leti posttektonskih premikov v politiki, glasba pa je sledila. Pigl je bil tako močna osebnost, da je to lahko izpeljal. Njegove besede in modrost starega trovarja, a hkrati povsem sodobnega umetnika še danes osupnejo nove generacije, ki najbrž najprej pomislijo: od kod hype? Dokler vanje ne udari Cesta. 

Piglova (tako so Pengova tudi klicali) Odpotovanja so bila prav poseben kuriozum. Medtem ko je Brecelj svoje nenavadne poezije zvečine zavil v imenitne aranžmaje Bojana Adamiča, je bila Pengovova plošča zvočno minimalistična, vendar je zvok njegove kitare, glasu in besed, kakorkoli je že bil intimen, zarezal v poslušalca z neverjetno silo. Tihe pesmi? Morda, a neverjetno intenzivne.

Odpotovanja so zdaj klasika, mit, kanon. Poznamo vse te zgodbe: snemanje na domačem stranišču in na Radiu Študent, pionirski zvočni projekt Aca Razbornika, Piglov zveneči glas, še čist in vsaj občasno nekolikanj srečen, kitara in kvazilutnja, besede Milana Dekleve na ovitku in pavzpapir, na katerem so bila natisnjena besedila – vse to je povsem presunilo domačo (in širšo jugoslovansko) javnost. Da je glasba dolgočasna, so trdili nekateri, kar Pengova ni niti najmanj motilo. Treba je samo poslušati pesmi, je dejal. Album je izšel v nakladi 1000 izvodov (»malo več,« je priznal Vilko Ovsenik pri Helidonu, ki je ploščo, sicer pod založniškim krovom ŠKUC-a, tiskal na svojih mašinah) in ga že kmalu ni bilo več moč dobiti. Prešel je v legendo in čez desetletja na črnem trgu dosegal visoke cene. Leta 1981 je Založba kaset in plošč RTV Ljubljana naredila odkup in ploščo znova izdala v stereo različici in z rjavim ovitkom brez pavzpapirja. Leta 1994 je ta različica v ljubljanski Vinilmaniji stala 150 tolarjev in ni mi bilo žal, da sem si jo omislil, čeprav smo doma imeli izvirnik. Ko sem jo našel, je bil v trgovini po naključju tudi sam Pigl. Iskal je Dylanov album Highway 61 Revisited. Tisti večer sem prišel domov zelo pozno in s posvetilom na rjavi vinilki. Začelo se je zanimivo obdobje druženja in malo pozneje še sodelovanja. Leta 2002 je bil eden bolj zanimivih rezultatov mojih s Piglom zaznamovanih samospevskih korenin plošča Vse pesmi so tihe s pesmijo Tomaž Pengov. »Pretiravaš,« mi je rekel, ko jo je slišal. Pa sem res?

Nadvse dobre volje sem se torej na oblačen junijski ponedeljek odpravil v ŠKUC, da bi bil zraven, ko bodo Zkpjevci predstavili ponatis Odpotovanj. Po petdesetih letih plošča še vedno deluje brezčasno. Cesta, V nasmehu nekega dneva, Danaja, Matala, Oče, Nerodna pesem in druge še vedno usekajo kot močna samospevska pest. Ploščo in pripadajoči prihajajoči dokumentarec so predstavili Matevž Brecelj Oven (TV Slovenija), Mojca Menart (ZKP), Milan Dekleva (pisec izvirne spremne besede in Piglov glasbeno-besedni sopotnik) in Teja Klobčar (glasbena zgodovinarka in urednica na Prvem). Dokumentarec si bo vredno ogledati, ponatis vinilke pa prihaja tokrat z gatefoldom, v sveži mono zvočni podobi (kot izvirnik, za to je poskrbel pokojni Aco, ki je s to ploščo začel in žal tudi zaključil svoj mogočni producentsko snemalni opus) in z vrsto zgodovinskih dodatkov, ki poskrbijo za dodaten glasbenozgodovinski kontekst in omogočajo širšo poslušalsko izkušnjo. Tu je, denimo, tekst Jureta Potokarja in tudi Metke Zupančič, ki je sodelovala pri izvirnih Odpotovanjih in v zasedbi Salamander in ob izidu plošče leta 1974 napisala sestavek za Glasbeno mladino. Tu je Tomaž Pengov, mlad in perspektiven pesnik, ki je s svojimi prsti in občutkom utrl novo pot samospevski instrumentalistiki, a je že takrat vedel, kaj počne in čemu to počne prav tako in nič drugače. Med Odpotovanji in drugo ploščo Pripovedi je minilo štirinajst in še nekaj let, in čeprav se nam nekaterim Pripovedi (in Rimska cesta) zdijo bolj zgoščena ter glasbeno in besedilno pestrejša plošča, so Odpotovanja tista, ki definirajo samospevski Parnas, ob katerih smo se vsi učili. In ostajajo mogočni opomnik, da se je v deželi nekaj premaknilo. Leti 1973 in 1974 sta bili leti posttektonskih premikov v politiki, glasba pa je sledila. Pigl je bil tako močna osebnost, da je to lahko izpeljal. Njegove besede in modrost starega trovarja, a hkrati povsem sodobnega umetnika še danes osupnejo nove generacije, ki najbrž najprej pomislijo: od kod hype? Dokler vanje ne udari Cesta. Čisto nič več ni treba, a nas čaka še slaba ura besed in glasbe. 

Plošča je bila dolga, za rezanje kompleksna, a nič ne de, besede in zvoki nam ne pustijo gledati na uro, minejo hitro in z željo po reprizah. Pengov v prihodnje ni nikoli več posnel tako obsežnega dela, je pa začel izdatnejši prostor namenjati besedam drugih, točneje ljudski pesmi in Ježku, ki je po letu 1978, ko je izšel singl s Črno pego, redkokdaj umanjkal. 

Srečno pot ponatisu in z velikim priklonom. Ker je skoraj sočasno izšel še ponatis Cocktaila, je treba reči, da je leto 2024 vsaj po tej plati izjemno srečno. In mimogrede, tudi ponatis Odpotovanj ima 1000 oštevilčenih izvodov.