Kočljiva sredinskost

Stopanje v korak z anglosaškimi glasbenimi tokovi ponavadi sprejemamo z mešanimi občutki. Še posebej takrat, kadar se privzemanja trendovskih prvin lotijo mlade skupine, polne zagona in prepričanja, da je možno vse – celo tiste stvari, ki so dejansko nedosegljive. Prihod skupine Eskobars na sceno je bil pospremljen z nekaj tovrstne skepse, a v resnici je celotna zgodovina slovenske in še marsikatere pop-rock produkcije v svetu obtežena s posnemanjem, sledenjem in lovljenjem utripa Združenih držav in Velike Britanije. Z Domiceljem, Pengovom in Šifrerjem smo dobili kantavtorje, z Miho Kraljem in Videosexom electro in synth-pop, s Pankrti in Novim rockom anarhijo, s Siddharto in Leaf-fat lastni neo metal. Toda našteli smo le vrsto najbolj uspelih primerkov lokaliziranja nekoč aktualnih trendov, medtem ko se je dejansko zvrstilo še neprimerno več poskusov, ki so se obnesli samo delno. Pred petnajstimi leti je Zablujena generacija naskakovala val ameriškega srednješolskega punka, skupini Nude in Flirrt sta se spogledovali z brit popom, vsemu temu pa je sledila generacija raperjev, ki je po letu nula-nula stopila na avtonomno, od zunanjih vplivov precej osamosvojeno pot.

Z drugo ploščo, še posebej po štiriletnem časovnem zamiku, bi Eskobars že lahko presegli oznako posnemovalcev, vendar se to žal ne zgodi. Tudi sami se označujejo kot »indie/rock«, sprejemajo torej nalepko, ki dandanes ne pomeni več načina objavljanja glasbe, temveč enačenje z bazenom stotin skupin, ki na divjem zahodu, torej tudi pri nas, vsak dan vznikajo, bežno uspevajo, še hitreje propadajo, odhajajo v pozabo ali, spet druge, preraščajo v idole. Značilnost gibanja v tem bazenu je, da skušajo ribe v njem plavati ne preveč oddaljene od komunikativne komerciale in ne preblizu eksperimentalni oziroma težje poslušljivi alternativi. Početje je delikatno, saj za alternativce kaj hitro izpadeš preveč pop, za mainstream preveč radikalen, na koncu pa obtičiš nekje na sredini, ne da bi eni ali drugi strani dal resen pečat ali samemu sebi pokazal nekaj zares drugačnega. Tudi takšnih primerov v zadnjih dvajsetih letih ni manjkalo.

Toda kdo so Eskobars, ko z njih slečemo plasti založbinega piara, prvo navdušenje nad »pristnim indiejem« ter očitke o prevzemanju lokalne teže zvena, kakršnega sicer ustvarjajo Arctic Monkeys (pesem Dej povej), Franz Ferdinand (pesem Iluzija) ali Kaiser Chiefs (pesem Ocean)? Opravka imamo s portoroškim četvercem, ki se zgrinja okrog ustvarjalne karizme frontmana Jureta Lesarja (kitara, vokal, teksti), fantje (druga kitara in spremljajoči vokali Teo Collori, bas Rok Druscovich in bobni Bogdan Sojich) pa stavijo tudi na svežino, zagnanost, zajebantstvo, ritmičnost, koncertni dinamizem in na pred kakšnim desetletjem ponovno odkriti plesni potencial kitarskega rocka. Vse to uspe skupini Eskobars do neke mere tudi dostaviti, vsaj kar se tiče glasbene plati. Tisto, kar na novem izdelku pogrešamo, pa so pronicljivejša in za spoznanje bolj artikulirana besedila. Lahko bi rekli, da je zasedba v glasbenem smislu naredila korak naprej in nekoliko izčistila zvok, četudi je zaznati tudi produkcijsko razgibanost v zvenu pesmi, posnetih v različnih obdobjih; toda v besedilih so bili narejeni tako koraki naprej kot tudi nazaj.

Vnašanje poetičnosti v pop-rock je zahtevno vprašanje, na katero si bodo morali Eskobars v prihodnje odgovoriti z vso resnostjo. Brezkompromisni rokenrol seveda mora zabiti žebljico na glavico in ostajati kar se da surov, toda brez sanjajoče izrazne komponetne, ki se v ostrino kitar in ritma vlije vsaj prek izstopajoče inovativnih besedil, nas izkušnja poslušanja prikrajša za stvari, za katere vemo, da bi nas tam morale čakati. Predvsem manjkajo dva ali trije lucidno poetični refreni, s katerimi bi skupina željo po ugajanju splošni publiki izpeljala do konca. S to željo ni nič narobe, roko na srce, celo najbolj nesebično človeško ustvarjanje poganja svojevrstni egotrip. Edina skladba, kjer si besedilo privošči izlet v čisto poetičnost, s seboj pa odpelje tudi produkcijo, so tako Hladne noči, kjer skupina tvega več melodičnosti in se dokoplje do preproste, toda inovativne in izjemno »catchy« igre besed (Ne vem, zakaj se bojiš, da bi mi strla srce, / če ga ne boš več grela, naj razbije se …). Otožna ljubezenska pesem, ki ohranja polni tempo, ima tudi večji potencial za sidranje v radijska ušesa ter v kolektivni medijski spomin od trših videosinglov Dej povej (presežna animacija v režiji Domna Lombergarja) in Ni dovolj!. Brez takšnih postopov – brez nazornejše komunikacije z nasprotnim spolom – bi rokenrol večno ostajal le domena moških in bi začel izgubljati osnovni pogon, svoj prvinski eros. In treba je tudi razumeti, da brez sofisticiranega zgodbarjenja in čistih hitov ne bi bilo niti velikih Arctic Monkeys, Kaiser Chiefs in Franza Ferdinanda, če naj še naprej ostanem pri zgoraj omenjeni trojici, ki se na dotičnem albumu prepletajo iz komada v komad.

Razvlečeno pridigo o tekstih sem si privoščil zato, ker bodo besede o vsem drugem izražene drugje, pa tudi zato, ker skupini Eskobars dejansko ne manjka potenciala. Vsekakor si zasluži priznanje za poskus osvežitve vsebine in forme v našem pop prostoru in za poskus, da se to izpelje v slovenščini. Usmeritev besedil, ki se vrtijo okrog vzponov in padcev v ljubezni in odnosih, vsekakor obeta dovolj in tudi pot za iskanje svetega grala »indie glasbe« je prava. Potrebnega bo le še nekaj pripovedniškega iskanja (načitanosti?) in pogumnejših refrenov.

Eskobars so se pred časom predstavili na treh nastopih v severni Italiji, z vzporedno angleško različico besedil pa vsaj potihem ciljajo tudi na širšo evropsko priložnost. Naj se zgodi …