Koda razpadajoče civilizacije

Kristjan Kroupa je v zreli fazi svojega ustvarjanja, čeprav glasbene krize srednjih let še ni imel. Zagotovo ima zavidljivo dolg staž na sceni. Letos namreč praznuje dekado izdajnih aktivnosti, pred osmimi leti je sodeloval na Klubskem maratonu Radia Študent, že sedem let je minilo od njegovega udejstvovanja na Red Bull Music Academy v Tokiu (2014), dosežka, ki je bil glede na renome platforme velik met za vsakega udeleženca, zlasti pa za v tujini relativno sveže ime. Ne gre pozabiti niti vodenja radijske oddaje Flash Forward, s katero od leta 2015 kot selektor zarisuje svojevrstno linijo elektronske glasbe. Kroupa v nas vzbuja nelagodje, ne pa bojazni. Tesnobi se prepuščamo z veseljem in sloj intrigantnosti nas obliva dlje kot pri kateremkoli drugem njegovem izdelku iz prejšnjih let. Zato lahko brez zadržka zatrdimo, da je Kroupa z Work After Machinery ustvaril enega zanimivejših in bolj brezkompromisnih izdelkov letošnje domače bere.  

Takšna razširjena razdelava življenjepisa je potrebna, da stopita v ospredje dve stavi. Prvič, Kroupa je del povezave med starejšo in popolnoma svežo elektronsko generacijo. Na sceni ni nov, ni je pa niti prerasel; pravzaprav lahko rečemo, da spada v starostno skupino, od katere tržno naravnana stran scene pričakuje uspeh, štet v številu tujih nastopov, prispevkov na platformi Resident Advisor oziroma preživljanje zgolj z glasbo. Kajti zakaj vztrajati, če te drugi potencialno vidijo kot poraženca? Drugič, z leti se je izrazni jezik Kroupe vedno bolj definiral, ne glede na okoliščine je izražal različne vplive, afiniteto do techna, housa, duba, minimala in ambientale. Kroupa izkazuje nonšalanco do ustroja glasbene industrije, zato je glasbenik, za katerega bi prej rekli, da je najljubši producent tvojega najljubšega producenta kot pa univerzalno prepoznaven. 

Kljub neoporečni kvaliteti glasbe, vsaj v smislu izrazitega avtorskega prispevka (leta 2014, denimo, je prehitel trendovski vlak lo-fi housa z lastno verzijo tega stila), si je Kroupa samosvojo umetniško integriteto zares zgradil šele pod psevdonimom Alleged Witches in debitantskim, najnovejšim albumom Work After Machinery, ki je izšel pri založbi Natural Sciences iz Manchestra. Pod istim psevdonimom je že leta 2017 z EP-jem Serve the Spirits izrazil ledena zvočna nagnjenja, ki so se z leti blodenja po temačnejših zvočnih frekvencah sedaj manifestirala v namišljenih gozdovih, potopljenih civilizacijah in tehnoloških mravljiščih. Tematska in zvočna celovitost izdaje sta prepričljivo performativni, uporabljeni elementi ne izražajo zgolj površinske teatralnosti, uporabljeni motivi pa spomnijo na ustvarjalce, kot so Forest Drive West, Ossia in Shackleton. Odlično dobrodošlico v ustvarjeni svet napravi lo-fi vzdušje, ki izpostavi nespoliranost, moč in ostrino izdaje, čeprav ta nima intenzivnega tempa. Ritmična kompleksnost igra pomembno vlogo, a poslušalca ne zadene kot kak IDM-ovsko naravnani izdelek, pač pa ostane plesna in simbolno posreduje tehnični živež, mašinerijo, ki tematsko venomer brbota v ozadju. 

Tehnologija, tako v materialnem kot konceptualnem smislu, spremlja elektronsko glasbo vse od začetka, povečini ne glede na izvajani stil ali njen izvor. Klasično je tudi dualistično mišljenje o inštrumentalnem in digitalnem, slednje, tematizirano brez človeške topline, pa vleče vzporednice z delom kot tistim, ki človeka oddaljuje od njegovega naravnega stanja obstoja. Kroupa v svoji interpretaciji potencialne prihodnosti ni političen, vsaj ne bolj kot po načinu, kako vsebino zapakirajo ime albuma in naslovi skladb (npr. Work Permits and the Isolation of Equipment, Work After Machinery ali Does the Next Industrial Revolution Spell the End of Manufacturing Jobs?). Pri Work After Machinery gre za scenografsko igro, vizualno techno zvočno opero, v kateri so za libreto zadolženi tehnološki piski, plazeč in pretresen zvok ter človeško-živalsko oglašanje. Gre za igro možnosti, znanstvenofantastični zapis nekega distopičnega sveta, ki upodablja avtorjevo idejo, ne da bi ta zares stopil v polje aktivizma. 

Kroupa v nas vzbuja nelagodje, ne pa bojazni. Tesnobi se prepuščamo z veseljem in sloj intrigantnosti nas obliva dlje kot pri kateremkoli drugem njegovem izdelku iz prejšnjih let. Zato lahko brez zadržka zatrdimo, da je Kroupa z Work After Machinery ustvaril enega zanimivejših in bolj brezkompromisnih izdelkov letošnje domače bere.