Koliko sploh tehta svoboda?

Giani Poposki, znano grlo domačih metalskih velikanov Noctiferia, letos predstavlja svoj prvi solo projekt. Poslušalec se tako lahko potopi v globine njegovega bolj osebnega glasbenega ustvarjanja. Zadevo si je zamislil kot Phuturoid, futuristični (več)osebek, ki se je na pot umetniškega ustvarjanja podal z druge strani. Kot pravi, gre za »trio«, v katerem sta dva alter ega, s katerima se druži na vsakodnevni bazi – torej nekakšna patologija narcisoidnega psihopata v postavi basa, bobna in kitare. Tematsko bi lahko govorili o moderni apokaliptičnosti človeka, vsebinsko pa album odlikujejo svojevrsten ritem, nizko žagajoči prijemi in neposredna lirika. Album Free Heavy je v svoji polni zasnovi luč sveta ugledal konec maja. Rifi pa so tista organskost, ki lahko še priča o zadnjih izdihljajih človeka, kakršnega smo poznali še včeraj. Njihova nasičenost in metalska naravnanost lepo blaži in uravnava za kakšen okus le preveč generično atmosfero. Besedila so dodatna kvaliteta albuma, predvsem iskreno izpovedovanje in izpričevanje modernega posameznika v vse bolj digitalni sodobnosti, ki beži ali se kar izžene v vir(tu)alnost.

Plošča prinaša sedem pesmi, v digitalnem, snemalno produkcijskem in oblikovnem smislu pa so avtorju pomagali Peter Dimnik, Urban Krč, Miha Oblišar in Simon Pelko. Avtorjevo napredovanje proti zaključku albuma smo lahko spremljali v obliki predstavitev posameznih pesmi, natančneje dveh: Blitz Two in Away with You sta bili medmrežno predstavljeni v razmaku dveh mesecev. V prvi v primerjavi z drugim komadom izstopa poenostavljena ritmika, ki skozi kitico vodi v zaslepljujočo svetlobo prihodnosti. Lirika je skupaj z žagajočim in s sintetično podloženim zvokom izpovedna: »I can't stand the things you do, I can't stand even a thought of you, be myself I'll let you come through, tell me why I hate you …« Ponaša še z moderno razbito ritmiko, medtem ko večinoma inovativni prijemi omogočajo varne prehode iz digitalnega v analogno in nazaj. V osnovi bi lahko vzporednice vlekli tudi glede zgradbe: začetna molovsko razpoložena tema je kakor rdeča nit, ki povezuje ali razkraja (Away with You, Neverending (Hole)) ter uravnava razmerje med digitalnim in analognim, surovim in estetsko izpiljenim, težkim in svobodnim glasbenim izrazom. 

Skladba 13 Drops o prekrokani noči, ki se lahko zavleče v naslednji dan, nas v uvodnem ritmiziranju seznani z naravo ritmike na preostalem albumu. Njen generični izraz je pač odraz avtorjevega kreiranja. Rifi pa so tista organskost, ki lahko še priča o zadnjih izdihljajih človeka, kakršnega smo poznali še včeraj. Njihova nasičenost in metalska naravnanost lepo blaži in uravnava za kakšen okus le preveč generično atmosfero. Besedila so dodatna kvaliteta albuma, predvsem iskreno izpovedovanje in izpričevanje modernega posameznika v vse bolj digitalni sodobnosti, ki beži ali se kar izžene v vir(tu)alnost. Gre za poročilo o času, ki ga živimo.

Če bi povezoval in sistematiziral, zopet pretirano predalčkal, bi prvi pesemski trojček (po že omenjenih dveh še Whoremone) s svojo dinamičnostjo lahko predstavljal osnovo albuma. Ta mestoma zveni, kot da bi trije humanoidi večglasno peli svoje pripeve. Tudi v nadaljevanju tematiziranje sodobnega človeštva ne izostaja, tesnobnost nas potiska vse globje in globje, in ko tonemo, nas ne izpusti, ko pa ne moremo zaspati, so tu, recimo, uspavalne tablete. Besedila torej izpostavljajo boj človeka s samim seboj, v fizičnem in psihičnem smislu si kot uroboros grizemo lastni rep v večni cikličnosti časa. Najdaljša na albumu je z dobrimi sedmimi minutami zadnja pesem, Nowhere Else, ki v baladnem izrazu napoveduje svoj konec in ga tudi uresniči. Počasno, a temeljito razpadanje nas lahko vodi k razmišljanju o prihodnosti, katere luč je vsak dan bolj zaslepljujoča. Kako v tem vse bolj šaradnem svetu obstati kot vrsta in posameznik? 

Z močnim založniškim zaledjem in s pravo realizirano idejo se očitno da ... Phuturoid je dokaz, da se umetnosti ne da kar tako utišati, kar je dobra popotnica za vztrajanje pri ustvarjanju.