Komponistična in izvajalska iniciacija

Peti koncert cikla Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Kromatika je bil iniciacija oziroma preizkus v naslednji ustvarjalni fazi dveh mladih umetnikov. Gallusova dvorana je 17. februarja postala prizorišče novitete skladatelja Mateja Bonina, v kateri se komponistovo doslejšnje delo širi v ustvarjanje za simfonični orkestrski sestav, pa tudi prizorišče prestopa iz bolj komorno osredotočene dejavnosti v veliko solistično koncertantno poustvarjalnost violinistke Lane Trotovšek.

Boninovo delo Cancro vpenja raznolike in večplastne zvočne možnosti orkestralnega zvoka v umetelno skonstruirano zvočno kompozicijo, ki izhaja iz barvno osredotočene glasbene govorice skladateljev 20. stoletja, kot sta Giacinto Scelsi in György Ligeti. Mlademu komponistu je uspelo lepo zaobjeti in izkoristiti orkestrske barvne potenciale ter kompozicijo smiselno zasnovati na podlagi ideje kroženja z uporabo imitacije – podajanja glasbenih elementov med instrumentalnimi skupinami. Skladba, katere opis izpod skladateljevega peresa je bil smiselno vključen v koncertni list, deluje kot logično in premišljeno delo z umetelno uporabo otipljive oblike kroženja, ki pretaplja razkošne zvočne kulise v fluidno organski razvoj in barvno spajanje glasbene snovi.

Čeprav se z delom, kot je Cancro, Bonin zadržuje v polju glasbene govorice, ki se je osvobodila tradicionalnih oblikotvornih elementov v reakciji na serializem, se vsekakor pridružuje progresivnejši nadobudni domači skladateljski generaciji. Vseeno vztrajam v upanju, da se bo morda že z naslednjimi novitetami malce zakrnelo slovensko komponistično kolesje hitreje pomaknilo v smer sodobnejših glasbenih praks.

Kot druga glasbenica na preizkušnji je nastopila violinistka Lana Trotovšek, ki si že uspešno utira pot na mednarodne odre. Čeprav je violinistka v preteklosti že dokazala izjemno muzikalno prezenco predvsem v idiomu komorne igre, bi lahko tokrat s prepričljivo izvedbo enega izmed tehnično zahtevnejših violinskih koncertov postavila na trdne temelje še svojo solistično koncertantno kariero. Prvi stavek Violinskega koncerta v D-duru P. I. Čajkovskega se je začel obetavno z ekspresivnimi elementi Lanine izvedbe, prisotnimi v melodičnih pasažah, ki jih je z barvitim vibratom odela v mehko izrazno toplino svojstvenega tona. A te prvine so kmalu klecnile pod intonančno nestabilnostjo, ki se je kljub nenavadno počasnemu tempu še stopnjevala v virtuoznejših, akordično gostejših pasažah. Čeprav je dirigent George Pehlivanian z orkestrskim partom budno in zvesto spremljal solistko, je vse skupaj potekalo v tako počasnem tempu, da se je kompozicija Čajkovskega (predvsem v drugem stavku) nevarno približevala osladnim odtenkom melodike in je, brez naboja kontrastnih viškov in nižin, kot celota delovala nekoliko impotentno.

Problematiko nastopa je zaznamovala predvsem tehnična nepripravljenost, četudi se je zdelo, da premore mlada solistka dovolj izvajalskega zanosa, muzikalnega izraza in je njena igra dovolj sproščena, da bi se z izbiro primernejšega dela lahko bolj suvereno dokazala.

Za bučen zaključek večera je poskrbel Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Pehlivaniana, ki se je z izvedbo Sibeliusove Simfonije št. 1 v e-molu, op. 39 v svojem značilnem slogu predal grandiozni in bujni orkestrski zvočnosti. Pehlivanianova interpretacija velikega finskega glasbenega dela je bila zvesta skladateljevemu zapisu in je vsebovala tudi nekaj značilne lirične temačnosti ob boku propulzivnih dinamičnih premikov, ki pa so se mestoma preveč približali grobosti. Orkester se je na vznemirjeno dirigentsko gestiko primerno odzival z elastičnim agogičnim in dinamičnim razponom in podal publiki tako tehnično korektno kot tudi ekspresivno izvedbo.