Kompozicija v 21. stoletju – družbenost in dovajanje pomena

Tretji recital inštituta .abeceda, naslovljen Uvod v kompozicijo 21. stoletja, je s svojo glasbeno in obglasbeno vsebino odprl nekaj vprašanj o stanju sodobno komponirane glasbe. Veliko je kontradikcij, kar nekaj zglednih praks, predvsem pa ogromno potenciala za razvoj in za razblinjanje pregovorne hladnosti in hermetičnosti, ki obkroža tovrstne glasbene prakse. 25. maja je v intimi Dvorane Duše Počkaj v Cankarjevem domu vsak gost prejel lično oblikovan koncertni list s spremno besedo, ki lahko zdaj služi kot vodilo za nadaljnji razmislek, saj se dotakne nekaterih temeljnih vprašanj in protislovij sodobne komponirane glasbe in njenega umeščanja v širša družbena dogajanja 21. stoletja. V vseh primerih gre za izredno domiselna, v odnosu do tradicije tudi globoko preizpraševalna dela, ki pa prezrejo nekaj ključnih momentov. Vsekakor ni dovolj, da se na preverjena modernistična sredstva in tehnike pripenja aktualne družbeno-politične problematike, saj se pri tem tudi v osnovi še tako dobro zastavljene pomenske postavke bolj ali manj porazgubijo. Njihov domet bi bil večji, če bi se jim posrečilo sodobno življenjsko izkušnjo zagrabiti pri samem njenem korenu, predvsem recimo z iznajdljivim sklicevanjem na aktualne dogodke ali šele porajajoče se glasbene oblike.

Inštitut je polformalna izobraževalno-razvojna platforma za mlade glasbenike in skladatelje iz domačega prostora (in širše), ključna predvsem za klasično šolane muzičiste, ko ti dokončno prestopijo akademske okvire, a ostanejo vključeni v formalne glasbeno-izobraževalne procese bolj raznorodnih pristopov. Kje drugje bi v domačem prostoru mlada skladatelja, kot sta Maj Brinovec (2003) in Samo Vidic (2001) – njuna dela smo med drugim poslušali na pričujočem recitalu – dobila priložnost za alternativne variante razvijanja svoje prakse, zlasti skladateljske? Njuni kompoziciji, Godalni kvartet št. 1 (Brinovec) in Voicelessness (Vidic), v poteku recitala idejno in formalno nista izpadli nič manj sofisticirano kot preostala dela. Še več, rekli bi celo, da je močan Brinovčev kvartet s svojimi pretkanimi aluzijami na klasične forme v naboru izpadel še najbolj prodorno, saj lahko ob pravi priložnosti premosti vrzel med sodobnimi skladatelji in skladateljicami, njihovo glasbo in vedno bolj odtujenim občinstvom. 

Sicer omenjena vrzel obstaja v vseh robnih glasbenih poljih, a se zdi, da se klasično šolani glasbeniki in skladatelji skozi dolgoletne institucionalizirane didaktične procese, ki so predvsem specialistično in tehnično virtuozno naravnani ter zavezani uveljavljenim oblikam z robustno teoretsko podstatjo, po koncu študija zlahka znajdejo v izolaciji. Pogosto imajo nekoliko manj čuta za družbeno senzibilno glasbeno delo oziroma za stik s širšim poslušalstvom in družbenopolitičnimi pogoji, v katerih to živi, čeprav je to svojevrsten pogoj za prodorno in učinkovito sodobno komponiranje. Ne bo se vsak strinjal s slednjim, polemika o (ne)upoštevanju oziroma (ne)naslavljanju posebnosti aktualnega družbenega tkiva je navsezadnje že stoletja del modernističnih glasbenih praks. A preprosto ne moremo mimo dejstva, da poskusi prenašanja pomena zgolj s formalnimi značilnostmi skladb niso vselej zelo uspešni, še posebno takrat ne, ko gre za naslavljanje problematik, ki so relevantne za občinstvo. 

Vzemimo kompozicijo gritos silets perujske skladateljice Claudie Sofie Alvarez Cuba, ki je bila na recitalu izvedena kot prva v drugem sklopu predstavljenih del. Urška Rihtaršič v spremni besedi piše, da delo »poganja težnja po ozaveščanju o problematiki nasilja nad ženskami, ki se pogosto dogaja v družinskem okolju«, in v nadaljevanju razčleni še formalno osnovo dela ter pomenske postavke posameznega sklopa. Nadalje omeni pomembnost »neposrednega, tako rekoč fizičnega učinka, ki ga ima zvok na poslušalca«. Tu se moramo vprašati, ali je izkustvo neizprosne disonance, nebrzdane atonalnosti in obče modernistične težnje po dekonstruiranju slehernih konvencij res dovolj za prodor do pomenskega tkiva kompozicije? Ne glede na očitno večno relevantnost tematike se zdi, da zvočni rezultat preprosto ne upraviči ambiciozno zastavljenega pomenskega uokvirjanja dela. Tovrstni, malone formalistični pristopi lahko še bolj odtujijo občinstvo, saj ne ponujajo ključnih referenčnih točk, ki bi običajno načitanega in/ali muzikološko nepodkovanega poslušalca uspešno spele z glasbenim delom, ki ga posluša. Tako dobimo skladbe, ki so resnično zanimive le na ravni akademske analize. Ravno v tem pogledu smo prej izpostavili potencial skladbe mladega Maja Brinovca.

Vsekakor je .abecedin tretji recital ponudil izvrstno izvedbo, predvsem pa ovekovečil nekatere sveže trende sodobnega komponiranja tako iz mednarodnih kot domačih krogov. Dela, ki smo jim prisluhnili – od izprežene intuicije in inštrumentalne kombinatorike dela Opus I. _ composition for .meta, ki ga je med letoma 2020 in 2021 zasnoval Dré A. Hočevar, in razdrobljene zvočne tenkočutnosti intrigantnih mikrosozvočij in Circuit lies – 7 microludes Maximiliana A. Sota Mayorge do kapitaliziranja razširjenih tehnik igranja v c a s c a d e s Darcy Copland –, v golem zvočnem smislu nikakor niso spodletela, kvečjemu obratno. V vseh primerih gre za izredno domiselna, v odnosu do tradicije tudi globoko preizpraševalna dela, ki pa prezrejo nekaj ključnih momentov. Vsekakor ni dovolj, da se na preverjena modernistična sredstva in tehnike pripenja aktualne družbeno-politične problematike, saj se pri tem tudi v osnovi še tako dobro zastavljene pomenske postavke bolj ali manj porazgubijo. Njihov domet bi bil večji, če bi se jim posrečilo sodobno življenjsko izkušnjo zagrabiti pri samem njenem korenu, predvsem recimo z iznajdljivim sklicevanjem na aktualne dogodke ali šele porajajoče se glasbene oblike. Tudi bolj neposredno preizpraševanje vzpostavljenih prostorskih in organizacijskih kodov ter koncertnih protokolov se zdi nujno. Skratka, brez radikalnejših sprememb bodo tudi tovrstne komponistične prakse izgubile neposredni pomen in skupaj s klasičnim kanonom postale to, za kar jih mnogi že imajo: ritualni muzejski eksponati brez pomena za sodobno občinstvo.