21.01.2025

Koncept ambientalne glasbe, ki to ni

Tretji album kitarista Elvisa Šahbaza nas pelje v kontemplativnost, nemara meditativnost, ko se človek preseli »onkraj sanj«.

Jože Štucin

Onkraj sanj / Beyond Dreams

Elvis Šahbaz

Onkraj sanj / Beyond Dreams

samozaložba
2024

Tretji album Elvisa Šahbaza, kitarskega samouka iz Izole, je v začetku letošnjega leta izšel v samozaložbi. Vseh devet sklad na Onkraj sanj (Beyond Dreams) je njegovih, nastale pa so, kot preberemo v priloženem tekstu, kot da bi se »izlile iz srca in duše«. V tem primeru je to treba vzeti dobesedno. Šahbaz ne pozna not, vse, kar ustvari, se mu pred tem »mota po srcu in duši«, na koncu pa v studiu postane čista, do potankosti izbrušena skladba.  V Šahbazovih skladbah je veliko kontemplativnosti, nemara meditativnosti, ko se človek preseli »onkraj sanj«, v deželo miru in ljubezni. Izvedbeno je vse tako, kot mora biti. Skladbe so prečiščene, čuti se studijsko delo, kjer niti enkrat ne zaškriplje zdrs roke po kitarskem vratu, vse je očiščeno do popolne mehkobe, kar je ravno eden od pogojev ambientalnega zvočnega sveta, ki je nekako vedno onkraj izvajalca, v drugi božansko popolni pokrajini. 

Njegova življenjska zgodba je vsaj z glasbenega vidika zelo zanimiva. Kot otrok se ni mogel vpisati v glasbeno šolo, ker so takratni odločevalci ugotovili, da nima posluha. (Podpisani poznam vsaj še enega vrhunskega glasbenika, flavtista z mednarodnim slovesom, ki je imel tovrstne težave.) A to ga ni ustavilo, in ko zgodbo spremljamo z današnjega zornega kota, se zdi, da mu je celo koristilo. Glasbena šola je trd in ozko usmerjen sistem izobraževanja, nekoč seveda bolj kot danes, ko se vendarle mehča in dopušča širino, drugačnost in navdih. V Šahbazovem času pa se je kitarist učil po strogo predpisanem programu klasičnih vrednot in ni bilo niti milimetra prostora za osebna čustva, stremljenja, bog ne daj za morebitne glasbene želje ali prioritete po lastnem okusu. Nič od tega, program je bil izdelan tako, da je absolvent na koncu znal lepo zaigrati kakšnega Bacha, mogoče še kaj bolj romantičnega, tu se je pa zgodba ponavadi končala. Elvisu Šahbazu to, hvala bogu, ni zadoščalo in je že kmalu padel v svoj svet ter začel samoniklo, iz svoje notranjosti izražati glasbeni kozmos, ki je živel v njem. Tako gredo zgodbe o mnogih samoukih. Prav v teh zgodbah pa tudi vsakič znova odkrijemo čudež glasbe kot take, čutno-čustvene umske umetnosti, ki ji nobena sila ali šola, noben sistem ali interes ne morejo preprečiti, da se ne bi uresničila, udejanjila, izrazila. 

Na albumu je devet skladb s pisanim naborom naslovov, bolj ali manj šifriranih in pomensko vezanih na avtorjeve emocije in ozadja, ki so pogojevala rojstvo vsake skladbe posebej. Za vse skladbe je značilno, da so pomensko čiste in enovite, vsled tega tudi kratke in pretočene iz ideje v resničnost v enem zamahu. Za vse je značilna nekakšna melanholična in nekoliko raznežena melodičnost, vezana na tonalni red, v veliki meri molovskega značaja, pogosto pa v mejah pentatonskih ali osnovnih lestvic. A pozor, nič etno ali folk duha, nič ljudske prostodušnosti, ne, skladbe so koncipirane kot trdne kompozicije, v tradicionalni maniri tonskega reda dura in mola, a kljub temu samosvoje in osebne. Če bi hoteli nekoliko natančneje opredeliti album, bi se z lahkoto sklicevali na koncept ambientalne glasbe. To je tista glasba, ki v ničemer noče provocirati poslušalca, ki niti z enim samim tonom noče ogroziti sproščene poslušalčeve pozicije, noče odkrivati tujih svetov ..., le božati, zalivati mir in spokojnost, ki sta blagodat in dobrina take muzike. 

V Šahbazovih skladbah je veliko kontemplativnosti, nemara meditativnosti, ko se človek preseli »onkraj sanj«, v deželo miru in ljubezni. Izvedbeno je vse tako, kot mora biti. Skladbe so prečiščene, čuti se studijsko delo, kjer niti enkrat ne zaškriplje zdrs roke po kitarskem vratu, vse je očiščeno do popolne mehkobe, kar je ravno eden od pogojev ambientalnega zvočnega sveta, ki je nekako vedno onkraj izvajalca, v drugi božansko popolni pokrajini. 

Ja, nadvse prijetno delo za pisanje o njem, za sproščeno poslušanje, za občudovanje duha vrhunskega samouka, ki je presegel mnoge šolske stereotipe. Kadarkoli jo lahko, to glasbo postaviš v okolje svoje sobe in ji pustiš zadihati v svojem svetu. Tako je prikupna in priljudna, da včasih nehote zdrsne mimo tebe, če z njo nisi na isti frekvenci. Tam je, vsa nežna, plaha in urejeno nevsiljiva, zato jo lahko vzameš, preslišiš ali se vanjo potopiš.