Koncert Lebičevih skladb

V Slovenski filharmoniji so pripravili celovečerni koncert zborovskih del Lojzeta Lebiča, ki so ga poimenovali Kako kratek je ta čas. O skladateljevi priljubljenosti in tem, kako cenjen je, je pričala že dvorana, ki je bila polna njegovih občudovalcev, kolegov, nekdanjih študentov in zborovskih pevcev. Ogromno takšnih, ki so (smo) prepevali njegove skladbe. Predvsem je bil večer zelo čustveno nabit, nostalgičen in lep. Pa vendar se je treba obregniti ob samo izvedbo. Zbor se je na nekaterih tihih delih skladb oglasil čisto, uglašeno in izenačeno, da nam je povzročil kurjo polt, na nekaterih drugih, glasnih delih pa robato, grobo, neizenačeno.

Moji spomini na skladatelja segajo v osnovnošolska leta, saj smo v mladinskem zboru peli skladbo Vožnja (zbor je vodil Jernej Habjanič, čigar 20. obletnice smrti se spominjamo prav te dni). Bila je polna za nas nenavadnih pristopov, tako zelo drugačna od vseh ostalih skladb, a mi je ravno ta najbolj ostala v spominu. V APZ Tone Tomšič pa smo se, denimo, srečali s skladbo Hvalnica svetu, ki jo je napisal leta 1988, mi pa smo jo izvajali na zborovskih svečanostih v Nišu. Od tam prihaja tudi anekdota, saj je bil skladatelj z nami. Na vaji pri 40 stopinjah Celzija nam v velikem kamnitem amfiteatru ni bilo ravno prijetno in zdelo se je, kot da gre prav vse narobe. In gospod Lebič je v vsej svoji uglajenosti in mirnosti izjavil: »Preklet naj bo dan, ko sem za vas napisal to pesem …« Pa vendar je bilo potem na koncertu vse brezhibno. In kot se spominjamo, zelo drugače kot na tokratnem koncertu Zbora Slovenske filharmonije v Slovenski filharmoniji. Gospod Lebič nas je naučil veliko, tudi na ponesrečeno ukinjenem oddelku Glasbene vzgoje in zborovodstva na takratni Pedagoški akademiji. Je del tistih pomembnih osebnosti, ali en del teh, ki so zaznamovale cele generacije ljudi, ki se z zborovstvom ukvarjamo tudi naprej v svojem življenju. Zato si nedvomno zasluži priznanje, kakršno je častno članstvo v Slovenski filharmoniji, ki ga je prejel na koncertu. 

Na koncertu je Zbor Slovenske filharmonije z inštrumentalisti pod vodstvom Jerice Bukovec izvedel prerez Lebičevega opusa od začetkov do danes. Kot so zapisali v napovedih, dela razgrinjajo pestrost izraza, globoko sporočilnost in izjemno kompozicijsko vrednost. Res je bilo tako. Predvsem je bil večer zelo čustveno nabit, nostalgičen in lep. Pa vendar se je treba obregniti ob samo izvedbo. Zbor se je na nekaterih tihih delih skladb oglasil čisto, uglašeno in izenačeno, da nam je povzročil kurjo polt, na nekaterih drugih, glasnih delih pa robato, grobo, neizenačeno. Kot poslušalko me zelo zmoti tudi pogled na pevce, ki se držijo resno, trpeče, čeprav je skladba pisana v vedrem duhu. Svetel pogled v občinstvo prinese povsem drugačen vtis in ne odbija. Tehnična izvedba prav tako ni bila vzorna. V skladbi Hvalnica svetu nismo slišali, kje vstopi en glas in nato drugi, vse je bil en sam konglomerat zvoka. Visoki rej, ki je res zelo znana Lebičeva skladba, v mnogih zborih kar železni repertoar, je ritmično razpadla, kar je nedopustno, sploh za profesionalni zbor. Bistvo ni, da zbor lahko odpoje še tako težke skladbe, če te niso osmišljene. Mnogo amaterskih slovenskih zborov zagotovo dosega raven tega zbora ali ga na določenih področjih celo presega. Dirigentka Jerica Bukovec je v zadnjih letih zagotovo ponotranjila skladatelja, saj se je natančno poglobila v njegovo delo tudi pri izvedbi Fauvela z APZ Tone Tomšič, nisem pa prepričana, da je na tem koncertu naredila vse, kar bi lahko. Njene kretnje so bile na mestih nedefinirane in ne dovolj natančne, da bi ji zbor lahko sledil. 

Doživeli smo torej zelo lep večer, ki nam je obudil veliko spominov, glasba je skladatelju vsekakor lahko v ponos, kar so dokazale stoječe ovacije ob podelitvi visokega priznanja. Ko pa je za dodatek zazvenela še Lebiču tako zelo ljuba skladba Ta druml'ca je zvomlana, je bila to pika na i.