Koncert ob 60-letnici Uroša Rojka

Skladatelja Uroša Rojka ni treba posebej predstavljati. V letu, ko praznuje svoj 60. rojstni dan, so se njegovi kolegi skladatelji, glasbeni pedagogi, nekdanji in sedanji študenti zbrali ter s skupnimi močmi organizirali dogodek, ki bo ostal v lepem spominu ne le slavljencu, temveč tudi vsem prisotnim poslušalcem in glasbeni javnosti.

Studio za sodobno glasbo ljubljanske Akademije za glasbo, ki ga letos vodita akordeonist Luka Juhart in dirigent Steven Loy, je 3. decembra pripravil koncert, v celoti posvečen opusu Uroša Rojka. Dogajanje v Studiu 14 slovenskega radia se je začelo s pogovorom, v katerem sta poleg skladatelja sodelovala kolega Luka Juhart in muzikolog Gregor Pompe, vodil pa ga je Primož Trdan. Načeli so obširne tematike, ki jim ni mogoče priti do konca, sploh ne v enemu večeru: dotaknili so se vprašanja slogovne usmeritve Rojkove glasbe, njene umeščenosti v evropski kulturni prostor, »melting pota« razvoja sodobne klasične glasbe, katerega središče je trenutno Nemčija, ter vloge slovenskih skladateljev v tem dogajanju ...

Sledil je koncert, ki ga je v živo prenašal Radio ARS. Na začetku smo slišali neoklasicistično skladbo Simpatija (1980) za klavir štiriročno, ki jo je Rojko napisal v času študija pri Urošu Kreku. Prikupno, temperamentno izvedbo sta pripravili Neža Koželj in Nadja Rus. Sledil je izbor treh stavkov iz cikla Molitve (1994), ki jih je skladatelj tokrat priredil za violončelo in akordeon. Gre za minimalistične študije tona oziroma njegovega alikvotnega niza in barvne lestvice. Izjemno učinkovito glasbo sta vživeto in povedno interpretirala violončelistka Katarina Leskovar in akordeonist Nejc Grm. Rojka je pri nastanku skladbe Chiton (2003) navdihnila istoimenska grafika Francisca de Goye. Izrazito idiomatsko skladbo je oblikoval s sodobnimi tehničnimi prijemi, ki širijo izrazne kapacitete kitare. V tem glasbilu je skladatelj našel idealni medij za podajo svojih vtisov ob kontemplaciji Goyeve slike. Brezhibno, ponotranjeno in iskreno komunikacijo Rojkove glasbe s poslušalci je ustvaril izvrstni kitarist Primož Sukič. Meditativno vzdušje je znova pričaralo delo Accordica (2009), v katerem sta violinistka Dora Rakar in akordeonist Andraž Frece razkrila izjemno bogato vsebino skladbe, katere glasbeni material je pravzaprav zelo skromen, vendar natančno odmerjen in bogato obdelan. Učinek fluidnosti in (delno tudi s slikarskim slogom pointilizma) navdihnjen zven skladbe Spin (2001) je z lahkotnostjo in povednostjo predstavil virtuozni akordeonist Izidor Kokovnik.
 

Sledil je cikel Diapento (2010) s podnaslovom Stena-Jeza za pihalni kvintet. Skladatelj je v njem z različnimi polifonimi tehnikami plastil ansambelske parte ter s tem ustvaril zapletene teksture, ki v sebi skrivajo tudi bogastvo barvnih učinkov. Z zvočno in miselno homogeno izvedbo so nas prepričali člani Pihalnega kvinteta Opus 5 (oboistka Eva Vrtačnik, flavtistka Sarah Fleten, klarinetist Matic Kuder, fagotist Miha Mitev in hornist Erik Košak). Pianistka Neža Koželj je prestavila klavirsko miniaturo Škržat (2014). Gre za izvrstno programsko skladbo, ki skozi študijo ritmičnih figur škržatovega petja izkorišča perkusivne učinke zvena clustrov v najvišjem delu tonskega (pa tudi dinamičnega) obsega klavirja. Po zgradbi, nekoliko pa tudi po učinku, nas skladba lahko spomni na Continuum za čembalo Rojkovega nekdanjega mentorja Ligetija. Koncert je sklenila izvedba ansambelskega dela Stone Wind II (2004). Gre za eno izmed več različic prvotnega dela, ki ga je skladatelj prirejal za različne zasedbe, vsakič pa tudi oblikovno in vsebinsko nekoliko prilagodil. Kljub temu da je s tem vsakokrat nastala nova skladba, avtor trdi, da še vedno odraža njegov pogled na svet, sočloveka, družbo ... Tokratno izvedbo so podali flavtistka Anja Brezavšček, klarinetistka Valentina Štrucelj, violinist Matjaž Porovne, hornist Lenart Istenič, kontrabasistka Sara Souidi ter tolkalka Petra Bartol, izvedbo pa je vodil Steven Loy.

Bogastvo miselnega in ustvarjalnega sveta Uroša Rojka smo tokrat doživeli skozi relativno kratek izbor, izsek v trajanju dobre ure, ki pa nas je vendarle znova opomnil, da je med nami skladatelj, ki aktivno spremlja in odslikava družbo in ki lahko veliko deli z nami – tako skozi glasbo kot preko številnih anekdot, ki jih vedno z užitkom deli s svojimi prijatelji.