Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev v sodelovanju s Slovenskimi glasbenimi dnevi

Slovenski glasbeni dnevi so v polnem zamahu in po izjemnem otvoritvenem koncertu smo prisluhnili Koncertnemu ateljeju, ki je tokrat potekal v Dvorani Slavka Osterca v Slovenski filharmoniji. V predkoncertnem pogovoru smo se seznanili z deli Aleksandre Bajde, Elisabeth Harnik, Matije Krečiča, Nejca Kuharja, Lojzeta Lebiča in Uroša Rojka. Koncert je bil lep prispevek k programu Slovenskih glasbenih dnevov. Ponudil je dobrodošel vpogled v presek sodobne slovenske ustvarjalnosti ter tako prispeval svoj kamenček v njen mozaik.

Aleksandra Bajde nas je presenetila z interpretacijo slovenske ljudske pesmi, s katero se je izkazala kot pevka ob ritmizirani spremljavi po površini tipk in na okvir klaviature. Pri tem je posegala tudi po strunah klavirja in kot v oporo pesmi izkoristila njihov odzven. Interpretacija je bila izvirna, sicer pa je avtorica s tem delom želela prispevati h kulturnemu dialogu med Slovenijo in Avstrijo. Izstopajoči kitarist in skladatelj Nejc Kuhar nas je fasciniral z izvedbo 12. preludijev, ki jih je napisal kot niz lažjih skladb s poenostavljenimi posameznimi tehničnimi problemi. Na koncertu je predstavil šest preludijev in pokazal, da je izvrsten solist. Njegova obvladana, neustavljivo muzikalična in mojstrsko suverena igra je resnično navdušila. Skozi različna razpoloženja preludijev so se izrazile vse plati njegove igre, od tekoče melodije nežne narave do temperamentne, a šarmantno obvladane virtuoznosti. Nejc Kuhar je skupaj z Urošem Rojkom zaigral tudi skladbo Duettino Lojzeta Lebiča, v kateri sta združila moči v izredno uglašeni in hkrati inventivni igri razširjenih tehnik. Prisluhnili smo zabavnemu izvajanju na ustnik klarineta ob kleni kitarski spremljavi, posameznim vzgibom in energičnim solom  skupaj s sičniki in šumniki, ki so bili pravi gozd zvokov, oziroma fonetično razčlenjenim besedam »Šaljivi duetino – burleskni duetino«. Skladba ima šegav prizvok in deluje tako prisrčno kot zvočno dovršeno, raziskujoče in virtuozno. Vsekakor dokaz avtorjevega mojstrstva.

Matija Krečič je samosvoj skladatelj, violinist in aranžer, ki je v Vocatio zajel svoja večplastna umetniška stremljenja. Skladba niha med kompozicijo in improvizacijo, izvajalec pa se sooča z različnimi načini izvajanja, saj v začetnem in sklepnem delu igra s prsti, med obema pa z lokom. Čustvena in uglajena melodija se tako sooča s svojim nasprotjem oziroma presega lastni okvir ter poda roko improvizaciji. Uroš Rojko je Monolog padlega angela že izpilil in nam predstavil dovršeno, suvereno izvedeno interpretacijo skladbe, ki navdušuje z energično inventivnostjo. Razni posegi v polklarinet, izraba odmeva strun klavirja, raba odmevnika ipd. dajejo skladbi širše razsežnosti. Rojko je pojasnil, da je polklarinet izrabil kot trobilo ter kot filter in resonator tona, ki ga izvajalec poje v akustično cev. Skladba je vsakič znova unikatna, kar ji daje draž, saj nikoli ne moremo vnaprej v celoti predvideti njene vsebine. Skladatelj jo je izvedel prepričljivo in z veliko mero ustvarjalnega navdiha ter ji dal neponovljivo podobo. Koncert se je sklenil z nastopom Elisabeth Harnik, ki se je posvetila odnosu med klavirjem in mikrofonom. Svojo skladbo Clear the Air je začela z glissandi po celotni klaviaturi s pomočjo energičnih ponavljajočih se gest, ki jih je izvedla s krpami. Pri tem je želela na klavir prenesti perspektivo aktivistke, po vzoru Yoko Ono. Mikrofon je v skladbi privzel vlogo inštrumenta in vzpostavljal s klavirjem odnos po zvočniku. V skladbi Sustain za klavir je skladateljica raziskovala odzven strun in porajanje novih zvokov s pomočjo mikrofona in E-bowa. Iz te sinteze obeh svetov dobimo novo zvočno podobo kot introspektivno obogatitev klasičnega glasbila.

Koncert je bil lep prispevek k programu Slovenskih glasbenih dnevov. Ponudil je dobrodošel vpogled v presek sodobne slovenske ustvarjalnosti ter tako prispeval svoj kamenček v njen mozaik.