Koncertni atelje DSS z Nino Prešiček

Letošnji Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev se je 16. aprila v sklopu Slovenskih glasbenih dnevov odvil v intimnem vzdušju Mini teatra. Snovalka programa, Nina Šenk, je v letošnji koncertni program vpletla sodobno klavirsko glasbo in njeno povezavo z elektroniko, kar je bilo pisano na kožo pianistki Nini Prešiček. Program je vseboval zgodovinsko vplivni modernistični deli svetovnih skladateljev in sodobne stvaritve slovenskih skladateljev, od tega dve noviteti. Raznolike skladbe mnogovrstnih slogovnih izhodišč iz obeh glasbenih svetov so bile izvedene v premišljenem in logičnem sosledju, ki je spletel posebno rdečo nit.

V skladbi Za Nino se je Larisa Vrhunc spraševala o umestitvi razširjenih izvajalskih tehnik v glasbeno obliko. Vprašanje je navdihnil pianistkin izvajalski razpon, ki ga je skladateljica zaobjela v štirih različnih teksturah, izbranih po vzorih spektralizma. Organsko jih je prepletla v jasno obliko in napet lok zgoščevanj in razredčevanj glasbenega materiala, ki pa se je ob koncu upočasnjeval na predvidljiv način. Vseeno se je skladba odlikovala po razponu uporabljenega zvočnega materiala in s fokusom na izstopajočih zvočnostih – v preparaciji klavirja, rabi kontrastnih, ekstremno visokih in nizkih leg ter robnih zvočnosti klavirja. 

Zdi se, da je koncert učinkovito odgovoril na dileme o vrednotenju slovenske glasbene sodobnosti in njenega zgodovinskega konteksta, ki prav njeno »sodobnost« navadno postavlja pod vprašaj. Ali vrednost določene glasbe lahko razumemo brez njenega zgodovinskega konteksta, in tudi obratno? Vsekakor je poleg umetniške veličine Prešičkove ta dogodek dokazal, da je možno pripraviti koncertni program, v katerem se približamo glasbi iz obeh teh vidikov.

Iz istega vzgiba kot Vrhunčeva je svojo klavirsko skladbo ustvarjal Luigi Nono, ki se je v delu ... sofferte onde serene ... naslonil na karakteristike klavirske tehnike pianista Maurizia Pollinija oziroma na zvočni rezultat njegovih tehnik. Kompozicija je bila prelomnica za skladatelja, ki je glasbo začel dojemati na radikalen način. Novo estetiko je našel v najmanjših zvočnih razlikah in na stičišču med zvokom in tišino. Občutljiva muzikalnost in poglobljeni odnos Nine Prešiček sta odzvanjala v njeni izvedbi, vtem ko je tekoče prehajala iz običajne v razširjeno klavirsko tehniko, od klavirskih tipk do notranjega »ropota« samega mehanizma klavirja. 

Programsko nit je nadaljevalo glasbeno delo Igorja Štuhca, ki ga ravno tako zaznamuje prelomnost oziroma bolj postopno razgrajevanje klasičnih vzorcev, kot je to značilno za naše kroge umetniške glasbe. Sonato 74 sprva še spremlja dodekafonski linearni pristop, ki pa se kasneje umakne fragmentaciji glasbenega stavka. Nato na bolj ali manj nasilen način nastopijo zvočni grozdi in zgoščene pasaže, s katerimi se prikrade v ospredje virtuoznost. Tehnika pianistke je bila fokusirana in trdno zasidrana v muzikalnosti. V nadaljevanju je zazvenela skladba Klavierstück IX  Karlheinza Stockhausna, ki temelji na kromatični tonski vrsti in se dotika mikromelodike v ponavljajočem se štiritonskem akordu. S to skladbo je koncert odprl razgled nad zgodovinskim momentom glasbenega modernizma, v katerem se prepletata dva koncepta (predeterminiranost in naključje), čeprav se zdi, da sama po sebi niti ni pustila trajnejšega vtisa. 

Drugače je bilo z izvedbo Krogov (Circles) Nine Šenk, svetlejšim utrinkom večera. Nina Prešiček je v sofisticiran, organsko zasnovan ter razgiban glasbeni stavek vdihnila izrazito dinamično in agogično pestrost. Dosegala je bliskovit tempo ter virtuozni plati skladbe dodajala svojstveno izraznost. 

Za nameček je ob koncu presenetil skladatelj Gregor Pirš s Suite-Tissue za klavir in elektroniko. Njegova kompozicijska ideja se je uresničevala v tesni navezavi na elektroniko in z drznejšim poseganjem po distorziji klavirskega zvoka. Meja med pianizmom in elektronsko obdelavo je mestoma izginjala, še več, vzpostavil se je dialog med kompleksnejšimi plastmi glasbenega materiala. S svojim poglobljenim vstopanjem v skladbo je versatilna pianistka izpostavila tudi semantično težo glasbene zasnove.   

Zdi se, da je koncert učinkovito odgovoril na dileme o vrednotenju slovenske glasbene sodobnosti in njenega zgodovinskega konteksta, ki prav njeno »sodobnost« navadno postavlja pod vprašaj. Ali vrednost določene glasbe lahko razumemo brez njenega zgodovinskega konteksta, in tudi obratno? Vsekakor je poleg umetniške veličine Prešičkove ta dogodek dokazal, da je možno pripraviti koncertni program, v katerem se približamo glasbi iz obeh teh vidikov.