Konstruktivna dekonstrukcija

Festival žive elektronike Deconstruct nam je v treh dneh – med 16. in 18. februarjem – kljub vsesplošnemu občutku dekonstrukcije v družbi  konstruktivno zapolnil glasbene večere in nam s pomočjo streaming servisa postregel z izbranim in ubrano pestrim techno programom. Seveda se občutek dekonstrukcije nanaša na okolje in vzdušje, v katerem smo se znašli v vseh sferah javnega udejstvovanja in življenja. Pa vendar, koncertni mehurček, ki ga je letos organizirala in uprizorila festivalska Deconstruct ekipa, nas je navdihoval in opogumljal s svojo hudomušno izzivalnostjo, dramaturgijo altruistično čuječega nadgrajevanja in predvsem z zvočno izpovedjo. Eksperimentalne improvizacije, ambientalna obzorja, nalomljeni ritmi in polnokrvni techno, ki smo jih slišali in videli, so bili uporniški, disciplinirano razuzdani in neposredni, nikoli suhoparni ali enolični. Bili smo priče pronicljivi sporočilnosti o aktualnem trenutku, ki je ni bilo treba brati (slišati) med vrsticami, kajti glasbeniki niso nastopali z rokavicami. Pa vendar, koncertni mehurček, ki ga je letos organizirala in uprizorila festivalska Deconstruct ekipa, nas je navdihoval in opogumljal s svojo hudomušno izzivalnostjo, dramaturgijo altruistično čuječega nadgrajevanja in predvsem z zvočno izpovedjo. Eksperimentalne improvizacije, ambientalna obzorja, nalomljeni ritmi in polnokrvni techno, ki smo jih slišali in videli, so bili uporniški, disciplinirano razuzdani in neposredni, nikoli suhoparni ali enolični. Bili smo priče pronicljivi sporočilnosti o aktualnem trenutku, ki je ni bilo treba brati (slišati) med vrsticami, kajti glasbeniki niso nastopali z rokavicami. 

Otvoritveni nastop prvega večera letošnjega festivala Deconstruct je pripadel Marku Batisti, ki je med drugim predstavil svoj zadnji projekt Radial. Transitions. Sekvencirana odstiranja zvočne pokrajine kot balast represivnemu in duhomornemu vzdušju so izpod Batistovih prstov zvenela klavstrofobično harmonično. Dobili smo občutek, da se pod težo industrijskega kolapsa v nebo vpijajoča okolica prebuja, levi in kriči. Kot da bi se pod sprego ubijalske človeške tehnologije na dolgi rok v podtalju že nabirale klice in zametki novega, osvobajajočega in svobodnega. Računalniško generirani notni zapis se je pretekal skozi unikaten DIY elektronski inštrumentarij, ki ga je Marko krmaril s prefinjenim občutkom za situacijsko in časovno dinamiko. Kljub temačnemu prizvoku je njegov nastop deloval kot opozorilo, da je napočil skrajni čas, da strumno skupaj razsvetlimo vrednote, za katere smo se nekoč že borili. 

Ena od primarnih vrednot je sočutno kozmopolitstvo, ki briše meje v naših možganih ter nam narekuje enostavno ljubezen in skrb do sočloveka. S takšno intonacijo je pričel nastop duo Warrego Valles. Kvantum sočutja se je pretočil v giga Herz simbiotičnega mozaika world music, ki se je slišal kot zlitje bližnjih in daljnih kultur. Temu srečanju je sledil rafalni odziv, ki ga duo vselej komponira kot disfunkcionalen komunikacijsko informacijski trk. Poslušalec dobi občutek, da prevladujočemu konglomeratu zvokov, ki deluje dovolj shizoidno in anksiozno, ravno melodični ornamenti drugačnosti odstirajo pogled v notranjost posameznika in kolektiva. Warrego Valles je mojstrsko kompresiral posamezne delce dekonstruktivnega sozvočja. Ob tem je nujno poudariti, da gre za kompleksne in tehnološko dovršene basovske, footwork in grime linije ter povsem unikatno elektrificirano rejv estetiko. Elektroliti gor ali dol, kri ni ne voda ne hladilna tekočina. Najbolj navdušujoče je bilo rešetanje (nikakor ne resetiranje!) pozabljenega klubskega vzdušja, ki ga je duo doziral v drugi polovici nastopa. Minimalističen cvetober plešoče ritmike se je spletel v šopek, ki se je slišal ravno prav bridko in ostro, da je s svojo visoko frekvenčnostjo zapolnil vsako režo poslušalčeve dovzetnosti in dojemljivosti. Dovolj gibalno pogojenih razlogov je bilo, da si se kot aktivni opazovalec koncerta na daljavo vsake toliko izstrelil na improvizirano plesišče v svojem domovanju.

Drugi dan festivala je odprl Shekuza z distorziranim avizom, ki je spomnil na zaprašene kitarske solaže še iz časov dinozavrov. A le za hip, kajti v svojem značilnem slogu nas je Shekuza takoj popeljal na prvovrstno vožnjo skozi čudoviti svet modularnega techna. Dinamika njegovega techno pamfleta se je razraščala z vsako naslednjo ekshibicijo sintetizatorskega modula, in te avtor še kako sofisticirano kroti. To nikakor ne pomeni, da smo bili priče krotkemu live setu, daleč od tega. Shekuzova zvočna ikonografija se je spogledovala tako z njegovim avtorskim studijskim pečatom kot tudi z vzdušjem njegovih klubskih plesnih nastopov, ki so že po tradiciji paša za ušesa in gibalne okončine. Tudi tokrat, kljub streaming koncertu ali pa ravno zaradi tega, nismo mogli obstati v statičnem položaju, ob takšnem arzenalu premikajočih se ritmov se ta godba pač ne le posluša, temveč se ob njej aktivno sodeluje.

Sledila je policijska ura, s katero je mojstrsko ob zvokih opozorilne sirene uvodoma postregel Lifecutter. Simbolično se je v realnem časovnem okviru njegov nastop pričel ob 21. uri. Zagotovo je to ura, ki nas vsak dan posebej opozarja na ... marsikaj represivnega v našem življenju. Morda so ravno zaradi tega uvodne minute Lifecutterjevega nastopa izzvenele kot soundtrack for our lives. Poudarek je na »za« (for) in ne »od (of)«, kajti le tako se je človeško počutiti v tem nečloveškem času. V takšnem trdovratnem, z grobimi potezami orisanem postindustrijskem okolju, ki ga je Lifecutter vzpostavil z masivnimi bloki industrial techna, se je čutil trans utripajočega ritma človeškega srca. Kot da bi nas avtor spomnil, da so ne glede na vse gorje rešitve in spas mogoče le s preprostim formuliranjem medsebojnih odnosov – od ljudi za ljudi. Ne preseneča, da se je v takšnem torpediranem sozvočju poslušalec počutil kot hipnotični objekt, ki ga Lifecutter poljubno suče po svojem koordinatnem sistemu. Za konec nam je uprizoril še kodirano vokalno bravuro z magnetizirano improviziranim mikrofonom in dronovskim rafalom, kar nam je omogočilo, da smo se še sami kričeče zdivjali, skratka, si dali duška.

Zadnji dan festivala Deconstruct je pripadel dvema, lahko bi rekli klasičnima techno glasbenikoma, Deconstructorju in Mind Machines. Najprej nas je pokončno spravil Deconstructor s svojim industrijskim technom nekje vmes med kladivom in nakovalom. Če je v začetnem delu svojega live akta prvine industriala pretkano mešal s samosvojo eksperimentalno estetike, se je v nadaljevanju osredotočil na klubsko linearno kick figuraliko, ki nas je spomnila na nezgrešljivo pomembnost klubskih prostorov kot edinstvenih hramov za tovrstno glasbeno umetnost. Bili smo priče uigrani in natančni dekonstrukciji konstrukcije, ki jo je Deconstructor vsakič znova sestavljal v povsem novo zvočno zgradbo. Slednja se je v vsem svojem minimalizmu slišala kot novogradnja, ki šele pričakuje svoje nove stanare.

Zaključne note festivala so pripadle Mind Machines, ki je svoj tehno(loško) pogojen nastop cepil s poustvarjalnim zvokom bližje in daljne okolice. Tako smo bili priče izraznemu vzdušju, ki se je sicer opiralo na progresivno industrijsko okostje, a se je vselej znašlo v širokem naboru monumentalnih eksperimentalnih sekvenc. V hipu je izginil občutek preganjavice in znašli smo se v območju progresivnega techna, ki je v širšem slušnem kotu izzvenel dovolj optimistično in drzno, da smo pozabili na občutek izolacije. Še najbolj nas je predramil zaključni del nastopa, ki ga je avtor zastavil dronovsko in nam skozi visokooktansko zvočno polnilo obudil spomin na plemensko pripadnost. 

Na to pripadnost zagotovo lahko računajo tudi organizatorji festivala Deconstruct, ki so nam v treh dneh postregli z izjemno glasbeno izkušnjo in vsekakor več kot kakovostnim naborom nastopajočih. Dejstvo, da so letos združili moči s platformo United We Stream Balkan, ni le rezultat njihove opaženosti, temveč izjemnosti in glasbenega vizionarstva v prihodnosti.