21.10.2021
Koraki v eksperiment
Cirkulacija 2 je gostila Mlade Raziskovalce IV. in v njej Lenarta De Bocka in njegov projekt Steps.
Na sobotni oktobrski večer smo v Cirkulaciji 2 obiskali predstavitev glasbenega seriala Steps saksofonista in vokalista Lenarta De Bocka. Poleg njega so v izvedbi sodelovali še Domen Kužnar (viola, glas), Klemen Kocijančič (klaviature, glas) in Luka Hren (bobni, glas). Večer je bil rezultat enotedenskega aktivnega dela sodelujočih v koprodukciji z inštitutom .abeceda. ter pod umetniškim vodstvom Dréja A. Hočevarja. Večer nas je izzival s kontradikcijo med predvidljivim in spontanim, med izvajanjem so se v nas sprožale asociacije na vnaprej določen vzorec, ki je s ponovitvami ustvarjal tok sprememb znotraj ponavljanja, a nas je obenem nehote spremljal kot dobro namazano kolesje, ki se vrti dalje.
Po uvodni tišini smo se najprej orientirali na prvega izvajalca v četverici, ki je z glasom izvajal tone, šume in sikanje, ostali trije pa so ga občasno dopolnili s kratkim zvokom. Glavni izvajalec je nato s presledki izvajal posamezne glasove, vmes je tudi zažvižgal. Ta ritual je nato izvajal drugi in za njim še tretji in četrti izvajalec, na koncu pa vsi hkrati. Izvajanje smo razumeli kot neke vrste kontemplacijo ali koncentriranje na vnaprej določen redosled, ki se je ponavljal. Izvajalci so bili med skupnim izvajanjem občasno v temi, tako da se je predvidljivo dogajanje spreminjalo z manjšimi posegi v dogajanje, kot so izmenjave vlog, ugašanje in prižiganje luči ter v sklepnem delu skupni nastop. V dogajanju torej kljub navidezni spontanosti ni bilo naključij, vse se je dogajalo sinhrono, izvajalci so vstopali v dogajanje skupaj in po predvidenem redosledu ter sinhrono, tako da je bil razplet tako rekoč predvidljiv. Zadnji del, v katerem so nastopajoči zasedli inštrumente, je deloval kot improvizacija, vendar smo v pogovoru z avtorjem ugotovili, da se tudi to nanaša na predvideno in izvedeno vsebino, pri čemer je potek predviden vnaprej. Ne glede na to je inštrumentalni del deloval precej živahnejše in bolj spontano od vokalnega.
Večer nas je izzival s kontradikcijo med predvidljivim in spontanim, med izvajanjem so se v nas sprožale asociacije na vnaprej določen vzorec, ki je s ponovitvami ustvarjal tok sprememb znotraj ponavljanja, a nas je obenem nehote spremljal kot dobro namazano kolesje, ki se vrti dalje. Ravno ta notranja programiranost deluje na videz paradoksno, zlasti v sklepnem inštrumentalnem delu, v katerem vokalnega izvajanja ni mogoče dobesedno ponoviti, zato nas je toliko bolj presenetilo pojasnilo, da se prav tako nanaša na predvideno vsebino.
Večeri, posvečeni Mladim Raziskovalcem, so vezni člen med temi in sodobnim glasbenim prizoriščem ter neposredno predstavljajo občinstvu sodobno dogajanje. Pri tem gre za širši pristop k ustvarjanju, saj imajo umetniki proste roke, da se osvobajajo utečenih praks in svobodno iščejo lastne umetniške težnje in jezik, kar nazadnje osvobaja tako njih same kot tudi naše dojemanje dogodka. Po drugi strani imajo nastopajoči vso svobodo, da se poslužujejo tradicionalnih zvočnih kodov, če jim to ustreza. Vse to jim daje možnost, da poiščejo lastni izraz in izkušnje in se formirajo kot samostojni ustvarjalci onkraj določil. Gre za večere, namenjene vsem, ki jih zanimajo nova iskanja in pristopi, koncepti in razmišljanja, brez katerih ni napredka.