Kronologija dvajsetih let domžalskega Kulturnega doma Franca Bernika

V le sto izvodih (taka sta blišč in beda samozaložništva) je izšla kronologija in statistika prvih dvajsetih sezon Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. V delu z naslovom V lepoti kulturnih dogodkov je vse to raziskal in popisal njegov prvi in nekdanji direktor in umetniški vodja, Milan Marinič. Sogovornica predstavitve monografije, ki je potekala 5. februarja letos v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, je bila Cveta Zalokar, aktualna direktorica domžalskega kulturnega doma. Ta monografija je zagotovo več kot zgolj še ena »statistika zaradi statistike«, saj predstavlja enega temeljnih podatkovnikov za nadaljnjo obravnavo tega domžalskega fenomena. Prišla bo prav tako cineastom, muzikologom, sociologom, teatrologom in umetnostnim zgodovinarjem kot še marsikomu drugemu.

Slovenist Milan Marinič je bil v letih 1998–2015 direktor in umetniški vodja Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, zato je nadvse pristojen za vpogled v teh dvajset sezon osrednjega domžalskega kulturnega hrama. Na 266 straneh, z dodatnimi štirimi, je popisano tako rekoč celotno delovanje v segmentih, v katerih omenjena inštitucija deluje še dandanes, se pravi gledališka, glasbena, filmska, galerijska in založniška dejavnost. Seveda so se njen razvoj, število prireditev in njihova raznovrstnost odvijali od enostavnega k zapletenemu, od začetnega do (ne)dokončnega, ves čas pa v siju svetlobe in reflektorjev. Glede na prikaz »lepote kulturnih dogodkov« kar ne morem najti v vseh teh letih in številnih prireditvah kakšne posebne črne pike. Pa ne zato, ker sem bil tu pa tam sam neke vrste zunanji sooblikovalec precejšnjega dela programa, največ kot kritik pretežno glasbenih prireditev, in to ne izključno resne oziroma umetniške glasbe. Domžalski glasbeni utrip sem pričel spoznavati že pred ustanovitvijo kulturnega doma, namreč na Večerih komorne glasbe v Grobljah, ki so kasneje prešli pod okrilje Kulturnega doma Franca Bernika in se nazadnje zaradi neglasbenih razlogov izpeli v labodji spev. V še boljših, morda najboljših časih in kondiciji Kulturnega doma Franca Bernika sem pisal (za domžalski Slamnik pa za Delo, Dnevnik, Gorenjski glas, radio) tudi o zabavni in jazzovski glasbi, dokler sta se še izvajali v okviru glasbeno scenskega abonmaja in ob otvoritvah likovnih razstav v Galeriji Domžale. Zlasti zaradi izrednih glasbenih uspehov, ki jih je navdihnil aktualni umetniški vodja koncertnega abonmaja, mednarodno priznani klarinetist Mate Bekavac, pa je Kulturni dom Franca Bernika (in s tem posredno Domžale) postal kar nekakšna slovenska »Akademija sv. Martina na poljih«.

Knjiga se prične z dvema uvodoma avtorja samega. Marinič po eni strani povzame svoje izsledke, ki temeljijo na kasneje natančno popisanih predstavitvah vseh prireditev (datumi, lokacije, avtorji, naslovi del, izvajalci …). Od začetka Kulturnega doma Franca Bernika Domžale je seveda minilo že več kot dvajset let, saj je njegovi glavni partituri predhodilo kar nekaj predtaktov (od leta 1988 naprej): od ustanovitve javnega zavoda z dilemo, kako in kje začeti, prek programskih začetkov do oblikovanja programov s povzetki posamičnih predstavljenih sklopov (gledališče, glasba, film, galerijska dejavnost, prireditve za otroke, kulturna dediščina). Ne manjka osebnih zgodb, saj je bil avtor knjige tako rekoč pri vsakem dogodku zraven, in to po večkrat. Tako je imel pred desetletji popisanih Tisoč in en večer (v operi) naš tenorski prvak Anton Dermota. Teh večerov je moralo biti pri Mariniču več tisoč (13 strani). Sledi popis nekaterih pomembnejših prelomnic v zgodovini domžalskega kulturnega doma (1988–2017). O gledališču se je Marinič razpisal na 56 straneh. Najobsežnejše je naslednje poglavje, ki popiše glasbeno dejavnost na 87 straneh. Film je predstavljen na 54 straneh, galerijska dejavnost na 21 in založniška na 4. Vse to priča o raznovrstnosti delovanja osrednjega domžalskega kulturnega hrama ter kakovosti prireditev, od lokalnih prek državnih do marsikaterega mednarodnega dogodka. V prilogah so popisani dobitniki Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Na koncu je posebno mesto namenjeno Mednarodnemu festivalu komorne glasbe Groblje in domžalskemu kulturnemu prostoru.

Poleg avtorja, ki je zbral, popisal in uredil vse navedene podatke, je za izredno lepo oblikovano delo, ki ga je finančno podprla Občina Domžale, zaslužen Roman Kos. Ta monografija je zagotovo več kot zgolj še ena »statistika zaradi statistike«, saj predstavlja enega temeljnih podatkovnikov za nadaljnjo obravnavo tega domžalskega fenomena. Prišla bo prav tako cineastom, muzikologom, sociologom, teatrologom in umetnostnim zgodovinarjem kot še marsikomu drugemu.