Kroženje časa

Gašper Trček spada, tako kot Jan Čizmazija, v generacijo jazzovskih glasbenikov, ki se trenutno nahajajo sredi procesa izobraževanja in zatorej še iščejo smer, ki bi jih pripeljala do izraza, lastnega le njim. Oba glasbenika imata za seboj več uspehov in delujeta na različnih področjih umetnosti (glasba, poezija). Gašper Trček je že pri rosnih desetih letih napisal uvodno melodijo za serijo oddaj Ajkec pri restavratorjih, ki jo je založila RTV Slovenija, in je doslej komponiral glasbo za več dokumentarnih filmov, risank ter prejel nekaj nagrad. Njegov prvenec Tok Zavesti je nastal že leta 2013, ko se je Trček pripravljal na maturo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Takrat je bil Tok zavesti predstavljen prvič in leto zatem posnet, da bi šele nedavno tudi izšel, zato najbrž ne bo zgrešena trditev, da gre za zmes misli in občutij preteklega obdobja, ki jih je Trček vstavil v avtorske kompozicije in svoj prispevek na trobenti obdal s saksofonistom Lanom Timotejem Turkom ter Rok Zalokar triom (sestavljajo ga pianist Rok Zalokar, basist Dejan Hudoklin in bobnar Jože Cesar). Projekt je posvetil svojim profesorjem Igorju Matkoviću, Jimu Rotondiju, Martinu Dukariču in Vladimiri Sluga.

Glasba, ki jo prinaša Tok Zavesti, je krožna in le redko pripelje do vrhunca. Že Šepet sekund nakaže, kako bo potekalo glasbeno dogajanje, ki ga medsebojno povezuje Rok Zalokar z zanj značilnimi klavirskimi uvodi in mostovi, s katerimi veže dve temi ali eno pripelje nazaj k prvotni, medtem ko s triom tvori kompaktno osnovo. Gre za nadvse uigrano zasedbo, ki jo v tem primeru bogatita trobenta in saksofon. Teme, s katerimi operira študent jazz trobente v Gradcu, so nadvse spevne, kdaj malce klišejske, toda v osnovi zanimive. Kljub temu občasno dajejo vtis, da niso razvite v meri, ki bi si jo zaslužile. Manjka jim namreč nekaj naravnosti, sproščenosti in osebnosti avtorja ter preplet solističnih vložkov vseh udeležencev. Zalokarjev trio ima večinoma le vlogo spremljevalne osnove, na katero se uležeta Trček in Turek (Hudoklin, denimo, ima solo v Odsevu jutra in Zalokar v Spreletu ter Sublimiranju), ki se večkrat medsebojno podpirata oziroma eden od njiju v ozadju podvaja melodično linijo iz ospredja. Prav tem kdaj manjka nekaj več gibljivosti, saj saksofonske linije mestoma ponudijo pričakovane razplete in šolske rešitve, ki so nekoliko zadržane, kot da bi energije, usmerjene v inštrument, na trenutke zmanjkalo. Kar nikakor ne moremo trditi za kompozicijo z naslovom Ina, v kateri je kljub nežni baladni melodiki, ki barva atmosfero, čutiti moč. Gašper Trček tu igra z izrednim občutkom (za fraziranje) in se nam pokaže v vsej polnokrvni avtorski vlogi. Takšnih momentov je na albumu, ki se sklene z razgibano skladbo Medčasje, prelito v intimno dvoigro Trčka in Zalokarja z naslovom Medčasje II, seveda mnogo več.

Glasba se že sama iz trenutka v trenutek spreminja, saj se ves čas in z vsako novo izvedbo razvija ter nadgrajuje, a tudi vstavlja v čas in prostor poslušanja. Ker gre za izdelek, ki je nastal nekaj let nazaj, je podajanje sodbe o njem še toliko bolj nehvaležna naloga, zlasti ker gre v tem primeru tudi za glasbenika (avtorja), ki je s kopičenjem novih znanj vse prej kot zaključil. Nedvomno je kvintet Gašperja Trčka v času od nastanka tega projekta močno napredoval, zato se poraja vprašanje, čemu sploh potreba po izdaji kompozicij izpred več let. Te predstavljajo dober nastavek za jazzovsko muziciranje, a hkrati puščajo precej odprtega prostora za nadgradnjo. Zasedbo bi bilo vsekakor zanimivo in tudi nujno treba slišati danes ter preveriti, v katero smer potuje.