Kukla Is My Queen

Album Katarina priča o tem, da je, brezsramno uporabimo to proslulo frazo, КУКЛА glas generacije. Vendar na srečo ne celotne generacije; to bi pomenilo vsiljevanje določenih vrednot neki nezajemljivi populaciji. Kukla je glas podplačane generacije milenijcev v kulturni industriji, ki po možnosti izhajajo še iz migrantskega zaledja.

Njena senzibilnost je nadvse sodobna – in kreativna. Eklektično mešanje vplivov, ki segajo od etna preko turbofolka do avantpopa ter elektronskega popa, odraža kulturno nomadstvo v času ogromnih tokov informacij, ki se srečujejo na nekoč nezamisljivih mestih. Mnogi se z nepredvidljivim položajem spopadajo s pomočjo ironične distance in prekarnih odnosov do različnih tropov, a zdi se, da Kukli uspeva mešanico ponotranjiti in jo trdno držati skupaj. Distanca in zavezanost se ne izključujeta. Po eni strani je prav to naloga prodornih uslužbencev kreativne industrije, ki morajo nagovarjati trge mladih, po drugi strani pa se na ta način porajajo nove možnosti senzibilnosti. 

Njena senzibilnost je nadvse sodobna – in kreativna. Eklektično mešanje vplivov, ki segajo od etna preko turbofolka do avantpopa ter elektronskega popa, odraža kulturno nomadstvo v času ogromnih tokov informacij, ki se srečujejo na nekoč nezamisljivih mestih. Mnogi se z nepredvidljivim položajem spopadajo s pomočjo ironične distance in prekarnih odnosov do različnih tropov, a zdi se, da Kukli uspeva mešanico ponotranjiti in jo trdno držati skupaj.

O tem pričajo tudi besedila, ki so precej intimistična. Katarina je naslov albuma, po pravem imenu glasbenice. Teksti artikulirajo iskanje identitete in ljubezni. Vendar se v njih soočata čuteč, občutljiv lirski subjekt, ki prav nič ne skriva potrebe po nečem avtentičnem, ter razmere, ki silijo v mimobežnost, v stalno uhajanje ljudi in krajev. Prav tako se v njih križajo pesniški elementi in tropi kabaretnega ter turbofolk besedja z namerno bleščečimi motivi. Spet je posebej nenavadno to, da Kukla prav v teh nekoherentnih mešanicah najde koherenco. Morda je skrivnost v tem, da kot temelje identitete privzame nemoč pri njenem iskanju. S tem ji uspe doseči kombinacijo ganljivosti in kulskosti.

Zdi se, da naš očrt potrjuje Kuklin samoopis, ki na albumu dobi dokončno utemeljitev. Na njeni bandcamp strani piše, da je samooklicana gangster-gejša pop umetnica. Nemogoč spoj, ki deluje. Poudarili bi pridevnik »samooklicana«, ki v svoji navidezni samoironičnosti pravzaprav potrjuje samozavestnost, trdno odločitev za svojo umetniško prezenco. Ironija je dvojna, ni zgolj samoironija, temveč tudi ironija v odnosu do tistega, ki samoironijo prizna zgolj kot to. 

Zanimivo igro najdemo tudi v že omenjeni kombinaciji umetniškega imena ter imena albuma, ki je pravo avtoričino ime. Kukla poglobi tisto, čemur rečemo postmoderna ironija, s tem, da ironizira samo postmoderno ironijo. Doda novo raven, na kateri se morda spet lahko začne artikulirati željo po resničnem, lepem, na kateri si morda spet lahko dovolimo biti nekoliko patetični.

Komadi so večinoma v dokaj počasnem tempu, a jih prečijo menjave stilov, vdori etna, efektov in dramaturškega loka. Kukla ne izstopa iz pop estetike, prav tako je ne želi subvertirati od znotraj. Kljub temu da je – na srečo, kajti poskusi iztržiti iz popa več, kot ta lahko ponudi, se pogosto izkažejo za zablode, ki pop nazadnje okrepijo – ne subvertira, jo spreminja, prožno prilagaja svojim potrebam. Album zaradi tega deluje presenetljivo nepretenciozno, nenakičeno, neobremenjeno, dasiravno vsebuje maso zgoščenih vplivov in prijemov.

Na ravni tematike osebnih odnosov se avtorica giblje na terenu samorefleksije in potreb. Preiskovanje odnosov in zavedanje njihove patologije ne pomeni, da se jim je treba odreči. »Žena dete / žena starica«, poje na enem od komadov, kar izvrstno opredeli tako njeno umetniško opredelitev do sveta kakor tudi življenje milenijcev, ujetih v neprestani tok obveznosti in protislovnih informacij, ki jim preprečujejo odrasti, ter med iznajdljivostjo, prisilo biti odrasel in utrujenostjo, ki jo zahtevajo sodobni trgi.

»Južni kraji«, poimensko predvsem Istanbul, se pojavljajo kot toposi ter obenem a-toposi, dosegljive destinacije in utopije. Kam pobegniti v globaliziranem svetu, ki je osvetlil in naredil dostopno vse, a je prav s tem vse tudi razčaral. Pri tem se Kuklina pozicija na albumu kaže kot ujeta med stereotipnimi predstavami o Južnjakih ter vsesplošnim zlivanjem in obenem izginjanjem kulturnih posebnosti, kar povzroča odtujenost, ki jo v simpatični mešanici globine ter namerno naivnega rimanja dobro artikulirajo verzi: »Sada sedim sama usred Ljubljane / Gledam ptice i turiste pijane / Pomislim da li Indija nas čeka / Ali nas nikad nije videla ni diskoteka.« Vse je dosegljivo, naj živi nedosegljivost. Ali kot so nekoč rekli v Bijelo dugme, »gde da greneš u ovo strašno doba, nemaš gde«.

Nezgrešljive so globoke, odmevajoče igre basov, značilne tudi za Matter, skupino, ki je v nekaterih vidikih blizu Kukli. S tem se povezujeta klubsko in odprto vzdušje, nastaja nekakšen hibrid, ki je precej značilen za slovensko alternativo in morda izhaja iz posebnih produkcijskih razmer, ki akterje vključujejo v vmesna območja med klubi in drugimi manjšimi prostori ter manjšimi festivalskimi odri. 

Po zatonu TV prezence izvajalcev skozi njihove videospote in ob vzponu samonanašalnih spletnih tokov se zdi, da ima Kukla z svojim zvokom priložnost prečiti globok prepad, ki je v Sloveniji nastal med množičnimi mediji in kreativno margino, čeprav ni jasno, ali slovenska medijska krajina v tem trenutku zmore ponuditi platforme, kjer bi se tovrstni hibrid lahko izrazil. Toda čar poslušanja Kukle je prav v vmesnosti, ki jo artikulira, v zakrčenosti sredi velike pokrajine med ljubeznijo in razhodom, med zvezdništvom in obskurnostjo, med popom in alternativo, med turbofolkom in resno kulturo. Katarina govori o tej »počasni ukinitvi prihodnosti«, če se poslužimo sintagme pokojnega Marka Fisherja, tem še vedno nekako udobnem razpadanju zanesljivosti, ki poteka v dolgem počasnem posnetku, ki ga ne moreš prekiniti. Lahko se samo samozavestno, neustrašno potopiš vanj.