Lahkotnost zamisli

Damjan Manevski ni neznanec na naši glasbeni sceni. Makedonca z življenjskim in ustvarjalnim domicilom v Ljubljani in sodelavca glasbene redakcije Radia Študent, kjer vodi in ureja oddajo Laične mojstrovine, poznamo kot kitarista zasedbe Lelee. Tisti še bolj na tekočem z aktualno indie kitarsko godbo pri nas ga poznamo po avtorskem projektu Rush to Relax, med ostalim pa kot člana spremljevalne zasedbe m o r v e r n. Omenjena projekta oziroma benda sta si konceptualno in ustvarjalno podobna, družijo ju čvrste prijateljske vezi, ki presegajo vračanje usluge za uslugo. Če Manevski pooseblja Rush to Relax, m o r v e r n pooseblja Jan Cizej. Tako kot je Damjan član spremljevalne zasedbe Janovega projekta in tvorni sodelavec na lanski plošči Captain Trips, je Jan član Damjanove spremljevalne zasedbe Rush to Relax. Ob gostovanju na aktualnem drugem albumu Misli je bdel nad njegovim miksom. Cizej in Manevski sta svojevrstna katalizatorja novodobne kitarske struje v ljubljanski kotlini, okoli njiju se vrti in srečuje isti glasbeniški krog mlajše generacije, ki ga najdemo tako na zadnjem albumu m o r v e r na kot na dotični plošči Misli. Na slednji je odbobnal večino skladb Vasja Onič iz persons of porlock oziroma bolj znan kot ujma. Pri preostalih treh skladbah je sedel za bobne Nejc Čulk iz HAY, ki je za sintetizatorjem in na vokalu sodeloval še pri drugih komadih, svoj kitarski ščepec pa je v komadu Nema nazad dodal še Erik Kerpan iz Long Dumb Voices. Opravka imamo z v zadnjih letih spleteno bratovščino, ki se medsebojno oplaja in navdihuje ter v prvi vrsti prijateljsko podpira in ustvarjalno glasbeno sodeluje. S ploščo Misli je Manevski dozorel kot tekstopisec in pevec, kot kitarist in avtor, ki očitno dobro ve, kaj hoče. Nič ni prepuščeno naključju in ne zaide na stranpoti. Rush to Relax je iz začetnega one-man-banda prerasel v pravcati bend, ki je osmislil njegove zamisli v nenastopaškem slogu. Odlikuje ga brezkompromisna vera v svoje početje, kar se na plošči izkaže z desetimi domišljenimi in zapeljivimi komadi, ki vsak stoji zase, a hkrati skupaj tvorijo zaokroženo in žmohtno celoto kozmopolitskega duha. 

Prvenec Rush to Relax iz leta 2019 velja za zametek solistične avtorske poti Damjana Manevskega, ki se je na tej neobrušeni plošči izkazal za igrivega kitarista, kar se je fino poklopilo v nadaljevanju njegove ustvarjalne poti z energično Jeleno Rusjan v enem izzivalnejših novih kitarskih bendov našega glasbeno-regionalnega bazena – Lelee. V triletnem presledku med solo prvencem in novim albumom Rush to Relax je Manevski z nabrano kilometrino in bendovskimi izkušnjami pridobil na samozavesti kot kitarist, pevec in avtor. Z albumom Misli je, podobno kot Jan Cizej z m o r v e r n na Captain Trips, segel v smeri benda. Ta ustvarjalni premik h kolektivu je bil posrečeno ujet na spomladanski objavi Down There Sessions s petimi v živo posnetimi komadi v beograjskem Down There Studiu septembra 2021, a so Misli korak višje na ustvarjalni poti. Na njem se je izkristalizirala iskriva, blagohotna in sproščena glasbena govorica Rush to Relax. 

Misli je intimna in osebna plošča, na meji iskrene izpovedi Damjana Manevskega, ki nas z blagim, a neposrednim petjem v materni makedonščini ter s prefinjenimi in igrivimi kitarskimi pasažami odpelje v vrtinec svojih zamisli. Bend mu iz ozadja nevsiljivo sledi, privrženo dopolnjuje kozmične panorame in podmaže harmonije in melodije, ki so brez ostrih robov, kar je odlika celotne plošče. Domišljene in aranžmajsko izpiljene songe nosi lahkotnost. Ne komplicira se, ampak lagodno gode in poje. Celotno ploščo prevevata mirnost in prizemljenost, naj bo v bolj umirjenih ali pa udarnejših numerah, kot da glasbenike nosi zenovski dovtip, oziroma če si sposodim zapis A. W. Watta iz Poti zena: »Če je težavno, je težavno prav zato, ker je preveč preprosto.« 

Misli so prava »laična mojstrovina«, kot je simpatično naslovljena glasbena oddaja liderja Rush to Relax, v kateri Manevski na Radiu Študent predstavlja raznovrstno naredi sam glasbeno produkcijo kitarskega rock and rolla in jo velja šteti za postulat in temelj Damjanove DIY drže in njegovih ustvarjalnih nazorov. Z Mislimi se je Rush to Relax suvereno postavil ob bok svojim kolegom in vzornikom, herojem in sodobnikom po svetu. Naslanjajoč se na tradicijo jangle pop rocka šestdesetih in sedemdesetih, gradi hibridno kitarsko godbo, ki jo nosi tako zgodovinski pridih kot aktualni naboj. Že ob prvem poslušanju plošče so me misli ponesle k struji »mehkih« kitar z Nove Zelandije in Avstralije, k bendom, kot so Triffids, Chills in Verlains. In glej ga, zlomka, v spremnem besedilu k albumu se Rush To Relax odkrito naveže na novozelandsko založbo The Flying Nun, ki sodi med ključne referente tako imenovanega Dunedin zvoka. Vendar se Rush to Relax ne spogleduje toliko s preteklostjo, kot mu dediščina služi za navdih pri pretanjenem prepletanju elementov postpunka, (neo)psihedelije, folka, garažnega rocka v neobremenjenem indie rocku, s katerim poveže konec dvajsetega z začetkom 21. stoletja. Še bolj kot Lelee sproža skomine po časih, ko je bil rokenrol še mlad. Ob mladostni vedrini veje skozi komade melanholična zamišljenost, ki podčrta občutljivost izraznosti Rush to Relax. 

S ploščo Misli je Manevski dozorel kot tekstopisec in pevec, kot kitarist in avtor, ki očitno dobro ve, kaj hoče. Nič ni prepuščeno naključju in ne zaide na stranpoti. Rush to Relax je iz začetnega one-man-banda prerasel v pravcati bend, ki je osmislil njegove zamisli v nenastopaškem slogu. Odlikuje ga brezkompromisna vera v svoje početje, kar se na plošči izkaže z desetimi domišljenimi in zapeljivimi komadi, ki vsak stoji zase, a hkrati skupaj tvorijo zaokroženo in žmohtno celoto kozmopolitskega duha.