Laibach, ljubezen, Mars …

Mini album Love Is Still Alive je uvertura v letošnji diskografsko koncertni tematski sklop skupine Laibach. Gre za razširjeno remiksano različico istoimenske naslovne skladbe, ki je sestavljala zvočno kuliso filma Iron Sky – The Coming Race iz leta 2019. Zgodba je klasično laibachovsko apokaliptična, mrzla in temačna kot vesoljski prostor, z drobnim svetlobnim žarkom, ki tli v vsakem od nas – ljubeznijo. Naš planet je nepovratno uničen in le peščica preživelih v zgolj eni vesoljski ladji tava po neskončno širnem vesolju v iskanju planetarne destinacije za vzpostavitev novega življenja. Že uvodoma nam je jasno, da v tej popotniški konstelaciji Luna odpade, ker je ni več. Obstaja le možnost naselitve na planetu Mars, ki je od nekdaj sinonim naših astronavtskih želja, četudi se zavedamo, da je njegova bližina Soncu neizprosna za življenje, kot ga poznamo. Pa vendar, ali ima vesoljska ladja dovolj pogonskega goriva za polet okrog planetov, vse do Marsa, ali pa preživeli na ladji s seboj nosijo tehnologijo, ki jim bo omogočila prilagoditev na atmosfero in konglomeracijo nerodne marsovske grude? Vprašanji, ki ju morda odpira razum, a presegata bitje našega srca. Kot da bi nam v Laibach sporočali tisto, kar vsi vemo, a se tega premalo zavedamo: ljubezen ni le Bog, ljubezen je vesolje. In naši zavedni vesoljski popotniki nenehno oplajajo to ljubezen v osmih aranžerskih korakih, ki predstavljajo nekakšen laibachovski ozir na temeljne žanrske postulate iz preteklih daljnih in bližnjih glasbenih produkcij.

Kajti Laibach na svojem mini albumu ustoličuje ljubezen kot edino gonilo človeštva, ki nam je vsem enako, ne glede na mikroskopske ali makroskopske razlike znotraj večmilijardnega korpusa prebivalcev Zemlje. Kot da bi nam v Laibach sporočali tisto, kar vsi vemo, a se tega premalo zavedamo: ljubezen ni le Bog, ljubezen je vesolje. In naši zavedni vesoljski popotniki nenehno oplajajo to ljubezen v osmih aranžerskih korakih, ki predstavljajo nekakšen laibachovski ozir na temeljne žanrske postulate iz preteklih daljnih in bližnjih glasbenih produkcij. 

Najbolj impresivna je uvodna skladba Love is Still Alive I (Moon, Euphoria), ki v zimzeleni akustični maniri temnega angela Johnnyja Casha optimizira naš vesoljski polet in lirično osvetljuje scenosled skladb. Te se zvrstijo z imeni planetov v podnaslovu in medicinsko farmacevtskimi izrazi, ki parafrazirajo popotniška razpoloženjska in zdravstvena stanja v planetarnih orbitah. Tako nas v različici Love is Still Alive III (Mercury, Dopamine) opljusne prijetni val sreče, ko zaslišimo kitarski solo, ki privre skozi sintetizirano daftpunkovsko okolje. V Love is Still Alive V (Uranus, Prolactin) se umetnost visokofrekvenčnega hrupa (v spomin na skupino Art Of Noise) zvede na hormonske fragmente, ki so življenjskega pomena za nadaljevanje naše vrste. Laibach se najbolj monumentalno pokloni kultni skupini Suicide in njenemu ultimativnemu hitu Frankie Teardrop, ko tega vplete v tkivo notnega zapisa skladbe Love is Still Alive VI (Saturn, Insomnia), ki nas ohranja budne kljub globoki temi širnega vesoljskega prostora, skozi katero drvi rešilna vesoljska ladja. In četudi se nam Mars zdi rešitev, se ne moremo znebiti neprijetnega občutka, ki nas spremlja ob uničenju našega planeta. Zato je zaključek Love is Still Alive VIII (Mars, Dysphoria) v retrogradnem zahajajočem cohenovskem slogu opomin na tisto, kar sledi v prihodnosti. Ljubezen bo umrla zadnja, a nikakor ne bi bilo dobro, da planet Zemlja umre kot predzadnji.