Le vkup, uboga glasbena gmajna!

Nevladni sektor in javni zavodi. Popularna glasba in klasika. Alternativa in mainstream. Sodobna in tradicionalna glasba. Podprti in nepodprti. Programsko financirani in projektno financirani. Manj uveljavljeni in bolj uveljavljeni. Kreativci in šlageraši. Manj predvajani in bolj predvajani. Izvajalci in proizvajalci fonogramov. Samozaložniki in založniki – zastopniki megazaložb. IPF in SAZAS. Jazz in džez ...

Slovenski glasbeni prostor je antagonističen prostor, sestavljen iz opozicij, ki jih lahko zasledimo domala povsod, na krovnih ravneh ter znotraj posameznih žanrov in scen samih. Gre za svojevrsten panoptikum, ki oblikovalcem politik predoča gmoto prepirljivcev, ki vpijejo drug čez drugega, tožijo, tožarijo in ob tem s prsti vneto mahajo naokoli. Sistem avtokontrole, ki družbeno gledano ni nič novega. Pa vendar. Antagonizem je v našem glasbenem prostoru tako očiten, tako močan, tako zaviralen, da se je smiselno povprašati po njem. Ste kdaj slišali, da bi se slovenski glasbenik – svobodnjak obregnil ob ugotovitev, da država financira trinajst gledališč, od katerih jih je tri četrtine ustanovljenih s strani lokalnih skupnosti? Mogoče ste. Ste kdaj slišali, da bi se slovenski glasbenik – svobodnjak obregnil ob ugotovitev, da imamo v Sloveniji dve nacionalni operni hiši? Stavim, da ste.

Iniciativ, ki bi na področju glasbe združevale stališča, se zavzemale za minimum sistemskih sprememb, potrebnih za glasbeni prostor kot tak, je premalo. Zakaj znaša davek na dodano vrednost pri knjigi 8,5 %, pri nosilcih zvoka pa standardnih 22 %? Ker sta pisanje in branje višji stopnji intelektualne prakse kot muziciranje in poslušanje? Ker so knjige duhovna hrana, muzika pa za sprevrženo rajo? Morda zato, ker je knjižna scena bolj povezana, ker so založniki in knjigotržci organizirani znotraj Gospodarske zbornice, razpolagajo z analizami, podatki in skočijo v zrak takoj, ko bi kdo nemara pomislil, da so knjige prepoceni? Katerikoli teh ali drugih možnih odgovorov vam je všeč, dejstvo je, da je glasbena industrija v Sloveniji svetlobna leta zadaj, marsikdo pa se sprašuje, ali dejansko sploh obstaja. Dejstvo je, da glasbena industrija – za razliko od knjižne in filmske – v Sloveniji z vidika kulturne politike dejansko ne obstaja, saj so lahko proračunsko financirani le glasbeni programi in projekti, ki so eksplicitno neprofitne narave. Vprašajmo pa se, kaj o glasbeni industriji meni glasbena scena sama. Pojem glasbene industrije se enači s pojmi standardizacije, komercializacije, usiha kakovosti in pehanja za dobičkom, proti čemur viha nos tako elitna resna glasba kot njen skrajni protipol alternativcev. Ampak poglejte. Vsi snemajo. Vsak si želi, da bi njegova glasbena stvaritev dobila čim boljšo zvočno obliko, da bi svojemu krogu odjemalcev predstavil kar najbolj ustrezno zvočno podobo svojega glasbenega umotvora. Kje bomo snemali? Koliko profesionalnih studiev s koncertnim klavirjem sploh še obstaja v Sloveniji? Bi imela klasični in alternativni glasbenik težavo stopiti v glasbeni studio, ki se preživlja s snemanjem in produciranjem šlagerjev ter s tem dobiva možnost, da nakupi vrhunsko sodobno studijsko opremo? Tukaj niso le studii in oprema. Tukaj je tudi strokovni kader. Profesionalni tehniki, profesionalni akustiki, profesionalni producenti. Že pred leti so domači glasbeni producenti govorili, da jim denar prinaša le še tujina, danes pa je tudi s tujci vse manj dela. Ampak kdo sploh rabi profesionalni studio in profesionalnega producenta? Saj lahko vse posnamem sam doma! Imam računalnik, nabavim protoolse in mikrofon, MIDI klaviaturo in plug-in klavirja Steinway&Sons. In to je to. S tem pa soustvarjam poligon za politiko radijskih postaj, ki pravi: »Fant, saj bi te vrteli, ampak tvoja glasba je zanič.« In ker te ne bodo vrteli, tudi nihče ne bo kupil tvojega cedeja ali prišel na tvoj koncert.

Gremo naprej. Zakaj se kot izjema od uporabe vezanih knjig računov pri gotovinskem plačevanju upoštevajo, recimo, storitve dobave kmetijskih izdelkov na tržnicah in stojnicah, vstopnice za koncerte pa ne? Si predstavljate, da stojite v vrsti pred klubom, kjer se bo vsak hip začel koncert, biljeter pa za vsakega kupca vstopnice posebej izpolnjuje obrazec iz vezane knjige računov, saj vstopnica kot račun ne velja? Obrazec je kompleksen. Zahteva tudi navedbo osebnih podatkov, kot sta ime in priimek. Ob višku doslednosti vas bo torej biljeter zaprosil še za osebno izkaznico in preveril verodostojnost vaših podatkov. Če boste imeli srečo, boste ujeli še zadnje tri komade koncerta. Ali pa boste raje ostali kar doma, ker ne morete na koncert dve ure prej oziroma se vam z vsem tem sploh ne da ukvarjati. Zakaj sta v sklopu Uredbe o organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah enako obravnavana koncertni klub in diskoteka? Res je, varnost je varnost in do izgredov lahko pride tako na jazz koncertu kot na disko paradi. Ampak zakaj bi se organizator sploh še ukvarjal z jazz koncerti? Z muziko za ožji krog poslušalcev narediš na račun obvezne varnostne službe takšen minus, da moraš biti nor, da se s tem sploh ukvarjaš. Zakaj Zakon o avtorski in sorodnih pravicah eksplicitno ne razločuje komercialnih in nekomercialnih uporabnikov avtorskih del? Je namreč razlika, ali določeno glasbeno delo uporabiš za to, da stimuliraš svoj zaslužek drugje, da ti bolje teče prodaja pijače v lokalu in špecerije v trgovini, ali pa da organiziraš koncert. Kjer plačaš bendu honorar, njegovi glasbi pa pridajaš vrednost, saj jo sliši zainteresirana skupina ljudi, ki bo jutri morda kupila celo diskografijo benda ali ugotovila, da ima fantastični kitarist še tri druge bende, ki jih je brez dvoma treba slišati. In zopet je nor tisti, ki se mu da ukvarjati z organizacijo koncertov. Norec, ki prispeva k diverziteti glasbene ponudbe in skrbi za to, da se kakšen koncert zgodi tudi izven večjih lokalnih središč. Kakšni koncerti, raje priviti muziko iz zvočnikov do konca, ukiniti vstopnine, prodati hektolitre piva, mimobežni nekultivirani prišleki pa naj se tolčejo med seboj. Bodo varnostniki vsaj delali, ko jih že plačuješ, in ne bodo zdolgočaseno posedali pred vrati in buljili v svoje pametne telefone.

Pomanjkanje iniciativ pa ni edin problem. Tudi tam, kjer v manjših ali večjih zametkih obstajajo, se soočajo z vsaj dvema težavama. Prva je že bila nakazana na samem začetku. Če sprožiš iniciativo, izdelaš strategijo in začneš s sistematičnem reševanjem določenega problema, se hitro zgodi, da te začne neka druga stran sesuvati. Spomnimo se samo festivala MENT Ljubljana, ki je letos beležil svojo prvo izvedbo in končno zasejal nekaj, čemur lahko rečemo strategija mednarodnega predstavljanja slovenske glasbe. Koliko skepse, koliko zlobnih jezikov. Zakaj rabimo showcase festival? Kdo se hoče kititi s tem? Zakaj se prodajamo konceptom glasbenega biznisa? Ali avtonomna domača scena ni vredna nič? Je domače občinstvo drugorazredno? Nadalje festival Flow Ljubljana. Ta je razkrinkal histeričnost scene, ki vselej nekaj hoče, ko pa je na vidiku rešitev, je ta takoj popljuvana in poteptana. Že leta lahko poslušamo sanjarjenja o sodobnem festivalskem konceptu urbane glasbe v Ljubljani. Ko pa se zgodi, je nevoščljivost na višku. Ne rečem, da Flow ni izkazal porodnih težav, za katere upam, da jih bo v prihodnje odpravil. Pa vendar, kaj pravi scena: ali so koga kaj vprašali? Kdo so ti ljudje? Kaj se gredo? Zakaj niso vključili nas? Mi smo tisti, ki se spoznamo. Mi vemo, kaj rabi Ljubljana. Naprej: Festival Slowind ... Zakaj rabimo festival Slowind? Te muzike nihče ne prebavlja. Te muzike nihče ne posluša. Itak so pa vsi na plačah. In takšnih konceptov je zunaj na tisoče. Le kaj posebnega so? Praznik glasbe ... Le zakaj, za vraga, potrebujemo praznik glasbe? Naivni frankofili. Čisto izkoriščanje. Kraja prostora glasbenikom, ki se z igranjem na ulici preživljajo vsakodnevno. Naprej: borci za afirmacijo slovenskega jezika v glasbi ... Nacionalisti. Priskledniki. Požeruhi denarja, ki jih zanima le, kako bi ga pobasali še več.

Na drugi strani težavo predstavljajo od zunaj sprožene iniciative. Zopet očitki standardiziranja. Očitki prisilnega ukalupljanja avtonomnih kulturnih con. Očitki vsiljevanja neustreznih konceptov in rešitev. Če že kakšni od zunaj sproženih iniciativ uspe zaobiti histerične kritike in jo udeleženci sprejmejo, se ji kaj rado zgodi, da udeleženi vendarle niso dovolj involvirani. Potarnajo o svojih problemih in čakajo na magično rešitev. Nimajo časa. Ne čutijo se poklicane. Ne premorejo dovolj znanja in veščin. Ampak iniciativa, ki ji scena ne izkazuje pripadnosti, ki je udeleženci ne vzamejo za svojo, bo težko uspešna. Vsak glas je pomemben. Vsako mnenje šteje. Bolj ko molčiš, večja verjetnost je, da bo tvoj problem ostal spregledan in nerešen. Ob podajanju mnenj in predlogov je potreben le še ščep konstruktivnega dialoga in zakonodajalcu je mogoče na pladnju prinesti konsistenten predlog rešitev, ki ima preveč podpore, preveč teže, da bi ga bilo mogoče v mahu pospraviti v predal.

Kdo ubija slovensko glasbo? So to lokalne skupnosti in Ministrstvo za kulturo, ki so pristojni za kulturne strategije in financiranje? Je to Ministrstvo za notranje zadeve, pristojno za zakonodajo o javnih zbiranjih ter organizacijo varnostnih služb? Je to Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki piše Zakon o avtorski in sorodnih pravicah? Je to Urad za intelektualno lastnino, ki podeljuje licence kolektivkam in nad njimi izvaja nadzor? Je to Ministrstvo za finance, ki uvaja obveznost uporabe vezanih knjig računov in določa višino DDV-ja? Sta to Ministrstvo za zunanje zadeve in njegova strategija mednarodnega kulturnega sodelovanja? Je to Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki bdi nad glasbenim šolstvom? Sta to Direktorat za turizem in njegova vizija kulturnega turizma? Morda Direktorat za medije, ki določa kvote predvajanja domače glasbe na radijskih postajah? So to ministrstva, občine, direktorati, sektorji, vlada, parlament?

Mogoče. Ampak največji sovražnik slovenskega glasbenega prostora je še vedno kar on sam.