03.10.2024
Letošnji festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae
Goriški Festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae je letos je prinesel štiri večerne koncerte.
Jesenske dneve je na Goriškem tudi letos naznanil Festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki ga že štirinajsto leto organizira Kulturni dom Nova Gorica. Letos je prinesel štiri večerne koncerte, od četrtka, 26. septembra, do nedelje, 29. septembra. Otvoritvenemu koncertu smo lahko prisluhnili v prelepi baročni dvorani palače Attems-Petzenstein v Gorici (Italija), sedežu Goriških pokrajinskih muzejev, nastal pa je v sodelovanju s festivalom Musica Cortese in društvom Dramsam, zato so prisotnim dobrodošlico izrekli Alessandra Cossi, ki je kuratorka festivala Musica Cortese, Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, in umetniški vodja Flores Musicae Bor Zuljan, ki je besedo predal nastopajočim. Predstavila se je francoska zasedba Into the Winds, v kateri Anabelle Guibeaud igra na šalmaj, kljunaste flavte, douçaine ter skrbi za umetniško vodstvo, pri čemer ji pomaga Adrien Reboisson, ki igra na šalmaj, bombardo, kljunaste flavte in douçaine. Na kljunastih flavtah, bombardi in douçainu nastopa tudi Marion Le Moal, Rémi Lécroché na renesančni pozavni in trobenti na poteg, Philippe Marchand pa na različnih tolkalih od bobna do tamburina. Izjemno pester in zanimiv spored je bil sestavljen kot pregled razvoja dvornega plesa v poznem srednjem veku. Sledili smo mu skozi številna danes manj znana dela, ohranjena v pomembnih glasbenih rokopisih, kot sta Manuscrit du Roy (13. stoletje), Livre Vermeil de Montserrat (14. stoletje), ter v opusih nekaterih vzorčnih skladateljev časa, v katerem so živeli, denimo Heinricha Isaaca, Jacoba Obrechta (15. stoletje), Claudina de Sermisyja, Diega Ortiza in Michaela Praetoriusa (16. stoletje). Flores Musicae s svojim strnjenim jedrom in čedalje bolj premišljenimi, homogenimi sporedi prepričljivo postaja eden najbolj kakovostnih dogodkov svoje vrste v širši srednjeevropski regiji. Želimo si, da ga kot takega v prihodnje prepozna ne le glasbena stroka in lokalno (čezmejno) občinstvo, temveč tudi ustanove, ki bi ga morale izdatneje finančno in medijsko podpreti.
Glasbeniki so podali vrhunske interpretacije skrbno izbranega repertoarja, ki so jim z dovršeno tehniko igranja na zanimivi zbirki glasbil vlili posebno življenjsko moč. S tako toplino in živostjo je tovrstna glasba pred stoletji polnila srca Evropejcev različnih starosti in grela sobane gradov in palač. Zaradi enkratne pričevalnosti poskočne, plesne glasbe in ilustrativnega značaja sporeda smo morda pogrešali le nastop plesnega para, ki bi to glasbo ujel še v gibe, poskoke in priklone v izvirni historični koreografiji. Naj mimogrede omenim, da se je koncert začel presenetljivo pozno za tovrstne dogodke, šele ob deveti uri zvečer. Ne predstavljam si, kako organizatorji dogodka pričakujejo, da ga bo obiskal kdorkoli, ki mora naslednje jutro vstati in se odpraviti v službo. Zato ne preseneča, da je bila povprečna starost občinstva sedemdeset let. Toliko o razvojnih strategijah in pomlajevanju publike.
Naslednji večer se je občutno mlajše občinstvo zbralo v dvorani gradu Kromberk, sedežu Goriškega muzeja (Slovenija). Maruša Brezavšček, mlada slovenska virtuozinja na kljunasti flavti, je študirala na salzburškem Mozarteumu, Visoki šoli za glasbo v Barceloni in na Scholi Cantorum v Baslu. Pred leti je v Baslu sustanovila Ansambel Pampinea, v katerem poleg nje nastopa Fiona Kizzie Lee na orgelskem portativu, flavti, bobnu in dvojni flavti ter Vojtěch Jakl na vieli. Za to priložnost se jim je pridružila litovska vokalistka Emilė Ribokaitė. Ensemble Pampinea je večkrat nagrajeni ansambel za staro glasbo, ki je leta 2022 osvojil prvo nagrado na tekmovanju mladih ansamblov ter naslednje leto nastopil v finalu tekmovanja Musikfestspiele Potsdam Sanssouci, nedavno pa je zasedba nastopila tudi na Londonskem mednarodnem festivalu za staro glasbo, Festivalu Seviqc in na Festivalu Oude Muziek Utrecht Fringe. Spored italijanske trecentovske glasbe so spletli okrog ene najslovitejših mojstrovin takratne florentinske umetnosti, Boccaccievega Dekamerona. Na to zbirko pripovedi so se naslonili člani Ensembla Pampinea pri sestavljanju izvirnega sporeda, razdeljenega na vsebinske skope o ljubezni, o žalostni, o posvetnih občutkih, en del pa nas je popeljal v glasbeni in intimni svet znamenitega florentinskega skladatelja in organista Francesca Landinija, ki je bil od rojstva slep, a toliko bolj navdihnjen. Ob njegovo, v glasbenih krogih še danes zveneče ime so v spored vključili še dela njegovih sodobnikov, katerih imena pričajo o pomenu njihovega mesta kot enega pomembnejših glasbenih središč poznosrednjeveške Evrope: Donata da Firenze, Andree da Firenze in Gherardella da Firenze. Srednjeveška pihala, godala in tolkala so ob gladko gibčnem sopranu zvenela v vsej svoji lepoti. Mlade virtuozne in študiozne članice in član ansambla so s pretanjenim občutkom za poosebljene, močno ekspresivne interpretacije vdihnili življenje glasbi, ki je od nas oddaljena sedem stoletij. Ta nas svojimi spevnimi melodijami, živahno razvejanimi ritmi in včasih presenetljivo drznimi sozvočji še danes z lahkoto nagovori in napolni z enakimi čustvi, kot ji je to uspevalo pri dvorjanih in meščanih mesta, v katerem so že brsteli prvi popki renesanse.
Sobotni večer je v malo dvorano Kulturnega doma Nova Gorica privabil nekoliko drugačno poslušalsko združbo, kot smo jo opazili na preostalih koncertih. Razlog gotovo tiči v sporedu, ki se je oddaljil od strogo srednjeveškega in renesančnega koncepta festivala. Nastopila sta domačemu občinstvu dobro znani vsestranski glasbenik Boštjan Gombač in enako vsestranski portugalski ustvarjalec Eduardo Raon, ki živi v Ljubljani. Boštjan Gombač je nastopil na klarinetu, bas klarinetu, melodiki, liri, žepni trobenti, krilovki, bodhranu, duduku in rekonstrukciji piščali iz jame Divje babe, poleg tega pa je še pel in žvižgal. Eduardo Raon se je predstavil na svojem izhodiščnem glasbilu, harfi, hkrati pa je zven dua oblikoval z elektroniko; ob klasični glasbi namreč izvaja in ustvarja tudi sodobno in improvizirano glasbo, s katero posega na področja etno, noise, pop, retro, rock, ambient in elektronske glasbe. Gombač in Raon sta predstavila izvirni spored, naslovljen Nadzemeljske zvočne pokrajine, sestavljen iz njunih avtorskih skladb. Meditativen, z naravo navdihnjen in prežet spored je na videz nekoliko štrlel iz zasnove festivala Flores Musicae, vendar je bil vanj smiselno in organsko vpet, saj je bila rdeča nit letošnje edicije festivala veter. Umetniški vodja festivala Bor Zuljan je pojasnil: »Veter je pomemben element naših krajev. Tokrat jih bo tudi obogatil z najrazličnejšimi presenetljivimi zvoki preteklih stoletij in tisočletij. Veter je že sam po sebi zvok, vibracija v zraku. Človeški glas brez vetra – diha ne bi deloval in najstarejši inštrumenti, med katere sodi tudi slovita neandertalska piščal iz Divjih bab, vsi delujejo na principu vetra – piha.« Od tod torej takšno nenavadno, a dobrodošlo obilje pihal v vseh letošnjih izvajalskih zasedbah ter prisotnost diha, vetra, zraka – duše narave kot leitmotiva tretjega koncerta letošnjih Flores Musicae.
Sklepni koncert festivala je tako kot preostali koncerti letos prinesel izrazito pripovedno, ilustrativno koncipiran spored. Tega so člani ansambla Phaedrus pod umetniškim vodstvom Mare Winter spletli okrog antičnega mita o Adonisu in njegovi prezgodnji tragični smrti. Zgodba je od antike odmevala vse do renesanse, ki je Adonisa prebudila v novo življenje v številnih literarnih, glasbenih in likovnih delih. Med njimi so bile tudi poeme in njihove uglasbitve, ki so se znašle na tokratnem sporedu, izvirajo pa predvsem iz rokopisa iz Modene (Biblioteca Estense e Universitaria, a.F.g.g.) ter zgodnjih tiskov beneškega glasbenega založnika Ottaviana Petruccija. Skladno oblikovani spored je spremljal lepotca Adonisa od njegovega rojstva prek potovanja s Perzefono v podzemlje, srečnih dni v objemu boginje ljubezni pa vse do njegove smrti in adonij, tj. prastarih obredov, s katerimi so v antiki v poletnih dneh praznovali spomin na Afroditinega ljubimca. Na sporedu so bila poleg mojstrovin neznanih avtorjev dela renesančnih mojstrov chansonov in frottol, kot so Philippe Verdelot, Jacques Arcadelt, Adroan Willaert, Cipriano de Rore in Bartolomeo Trombomcino. Člani ansambla Phaedrus – Charlotte Schneider, Johanna Bartz, Luis Martínez Pueyo in Mara Winter na renesančnih prečnih flavtah, Bor Zuljan na lutnji, Massimiliano Dragoni na tolkalih ter pevka Miriam Trevisan – so prisotne v dvorani renesančne graščine Vipolže očarali z eteričnim učinkom svojega muziciranja. Uglajeni zvoki mehkih prečnih flavt in nežne lutnje so sijajno naslikali melanholično vzdušje in podprli gladek, gibčen, močno ekspresiven glas Miriam Trevisan, ki je ob uigranem ansamblu interpretirala pesmi ponotranjeno, igralsko poglobljeno in prepričljivo. Ob zvokih bobna in celotne inštrumentalne zasedbe se je dogodek v duhu adonij zaključil z izborom plesov enega najizrazitejših avtorjev plesne glasbe renesanse, Giorgia Mainerija. Dogodek je s svojo pretresljivo intimno podoživetostjo in visoko umetniško ravnjo prevzel občinstvo in lepo sklenil letošnjo edicijo Festivala srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae.
Flores Musicae s svojim strnjenim jedrom in čedalje bolj premišljenimi, homogenimi sporedi prepričljivo postaja eden najbolj kakovostnih dogodkov svoje vrste v širši srednjeevropski regiji. Želimo si, da ga kot takega v prihodnje prepozna ne le glasbena stroka in lokalno (čezmejno) občinstvo, temveč tudi ustanove, ki bi ga morale izdatneje finančno in medijsko podpreti.