Levo in desno od šansona

Skupina Tuned Fish ali po slovensko Uglašena riba je na sceni že nekaj let, vendar je širšo javnost opozorila nase z zmago na Festivalu slovenskega šansona, kjer je izvedla skladbo Magnolija in z njo prepričala strokovno žirijo. Z Matevžem Goršičem, članom skupine, smo se pogovarjali o skupini, njenih projektih, stanju na slovenski glasbeni sceni in o prihajajočih dogodkih.

Kako je prišlo do uglasitve ribe?
Naša skupina se pravzaprav imenuje Tuned Fish, v prevodu torej Uglašena riba. Pred šestimi leti, ko smo se precej ukvarjali z imenom, je takratna članica predlagala ime Tuna Fish, ampak smo predlog še malce razdelali in prišli do Tuned Fish. Uglašene ribe torej. V šali smo tudi upali na kakšne sponzorje tovrstne industrije, vendar nam tega ni še nihče ponudil.

Je ostala zasedba vseh šest let ista?
Trije člani smo ostali isti, ostali so se menjali; kakšnih petindvajset članov se je v tem času izmenjalo. Zasedba, ki deluje zdaj, je prvič takšna, da z njo ansambel deluje brez težav.

V kateri »tonaliteti« je vaša riba zdaj uglašena?
Ukvarjamo se z različnimi žanri, v osnovi pa smo nekako jazz-rock skupina, čeprav gre za kombinacijo jazza, rocka, popa, tudi klasike. V prazničnem času smo, recimo, sodelovali v Božični kantati, katere avtor sem, pridružil pa se nam je tudi orkester s pevskim zborom. Nekako nismo vezani na določen žanr oziroma jaz nisem vezan na določen žanr. Glasba je zame univerzalen pojem, ki je lep tako ali drugače. Na takšen način lahko poživim svoj lastni glasbeni izraz; mogoče sem tudi malce neučakan, premalo potrpežljiv za eno samo zvrst; ampak samo tako lahko funkcioniram.

Pri Božični kantati?
To je kantata, ki je sestavljena iz šestih delov in kjer vsaka skladba predstavlja eno krščansko ločino. Vsak del je napisan v različnem stilu, recimo v arabskem, pravoslavnem, gospel, katoliškem. Gre za projekt, ki združuje tri različna kulturna področja – Velenje, Žalec in Celje. Nastopajo pevski zbor Antona Schwaba (Hiša kulture Celje), Otroški pevski zbor Glasbene šole Velenje in skupina Tuned Fish.

Torej poleg popularne pišete tudi neke vrste klasično glasbo, zraven pa ste še pedagog, zborovodja …
Ja, glasba je moje življenje, moje poslanstvo, da pridem do cilja, ki ga navsezadnje imamo vsi. Študiral sem glasbeno pedagogiko, imam torej klasično izobrazbo, čeprav sem bil vedno odprt za različne žanre. Po duši sem sicer jazzer, čeprav nikoli tisti čisto pravi, zato ne bi mogel reči, jaz sem pa jazzist.

In ostali člani zasedbe?
Naša pevka je Nuša Ofentavšek, ki se mi zdi vrhunska, saj je ena redkih, ki ji glas zveni prav v vsakem prostoru, da ti srce zaigra … (smeh). Rok Lajlar je kitarist, njegov brat Mihael je naš tekstopisec, David Toman igra kitaro, Srečko Erjavec sedi za bobni, Peter Jeraj pa je basist. Imamo tudi svojega tonskega mojstra, Miha Pirca.

Zakaj ravno festival šansona? Je bila prijava na tekmovanje šansona eden od ciljev, ki ste si jih zastavili leta 2009, da bi se predstavili tudi širšemu občinstvu?
Kot skladatelj sem na festivalu sodeloval že tretjič. V prejšnjih dveh primerih sem imel precej težav z izvedbo. Spremljali so me sicer izvrstni radijski glasbeniki, vendar nikoli nismo imeli dovolj časa, da bi skladbo dobro povadili skupaj. Letos sem se zato odločil, da bom nastopil s skupino, s katero lahko skladbo tudi dobro izvedem, z mojo Tuned Fish. Res je sicer, da Riba za prejšnje festivale tudi ne bi bila primerna, saj sem, recimo, vključil godala. Letos pa je zasedba temu ustrezala.

Zmagovalno skladbo ste napisali v tandemu z Mihaelom Lajlarjem, ki je pesnik in kantavtor. Vso glasbo, če se ne motim, za skupino pišete vi. Kaj pa besedila, je sodelovanje s pesniki splošna praksa?
Skladbe so večinoma nastale najprej z melodijo, redkokdaj obratno. Meni note »letijo« hitreje kot besede. Pa tudi te besede, ki »letijo«, no, ne vem, če bi jih lahko imenovali besedilo. Mihael je vsekakor vrhunski pesnik, nekaj časa je bil tudi naš član, tako da smo izkoristili vse njegove talente.

Če se malo pošalimo, lahko torej rečemo, da ste, kar se načina nastajanja skladbe tiče, našli pravi recept. Kot pred petdesetimi leti, ko je za večino popevk najprej nastala glasba, nato so dodali besedilo?
Jaz osebno lažje skladam na besedilo; nekajkrat preberem pesem in takoj dobim idejo za glasbo. Vem pa, da Mihael raje dela besedilo na glasbo, verjetno tudi zaradi inspiracije. Zdaj sva dogovorjena za 1 : 1, se pravi, jaz njemu eno glasbo, on meni en tekst. Tako bova oba zadovoljna.

Točne definicije, kaj pravzaprav je šanson, ni. Ali gre za francoski jezik, kvaliteto besedila, za petje ob spremljavi klavirja in harmonike …?
Če šanson jemljemo kot neko klasično zvrst, ki jo ponuja star francoski šanson, potem gre za precej ozek slog. Vendar sam menim, da je šanson zvrst glasbe, pri kateri je besedilo enako pomembno kot glasba. Ima pa glasba veliko izraznih možnosti, tako da mislim, da se šanson ne bi smel omejevati na glasbeni slog, ki je prevladoval pred petdesetimi leti. To je živa stvar. Pri besedilu gre seveda za poezijo, ki je uglasbena. Kar se ritma tiče, je poezija bolj živa, če jo, recimo, primerjamo z besedili popevk. Ti ritmi, ki jih ponuja poezija, so tudi bolj raznoliki. Toda ker je ritem osnova vsake glasbe, to seveda pomeni, da je ne moreš ukalupiti v en sam slog.

Festival šansona se mi zdi precej prezrt, sploh glede na dejstvo, da se tudi ta zvrst vedno bolj modernizira. Kljub temu si, kot kaže, še vedno ne zasluži televizijskega prenosa. Na drugi strani je festival La Vie En Rose vedno dobro obiskan.
Šanson zahteva izobraženega poslušalca. Vemo, da je uho slovenskega poslušalca premalo razvajeno z dobro glasbo. Zato to glasbo tudi težko razume. Ker večina televizijskih postaj gleda na komercialnost, je logična posledica ta, da ima šanson, ki ga morda premalo ljudi šteje za dobro glasbo, tudi premajhno gledanost. Vendar mislim, da je kljub vsemu v Sloveniji dovolj izobraženih poslušalcev, ki si želijo drugačne, predvsem pa sveže glasbe, ki ima v sebi energijo. Danes je preveč »štanc« oziroma industrijske glasbe, ki ne premore tiste notranje lepote, ki bi jo vsaka glasba morala imeti, saj je to njen namen. Večina skladb na letošnjem šansonu je imela v sebi žar. Ni pomembno, kako so šle v uho določenemu poslušalcu; pomembno je, da so imele žar. In tega na slovenski glasbeni sceni skoraj ni oziroma je tega premalo. Recimo, če pogledamo evrovizijske pesmi, ki so značilen primer tega. Ne razumem, kako da ljudje ne vidijo na podlagi skladb, da so zmagale, da so to vedno tiste pesmi, ki imajo neki žar. Naj so bile še tako preproste, so vendarle imele nekaj. To bi morali pri nas vzpodbujati, saj je glasbe z žarom sicer precej. Sam osebno poznam kar nekaj izvajalcev, ki vlagajo energijo in entuziazem v svojo glasbo in znajo poslušalce prepričati. Pa ni pomembno, kako tehnično kvalitetna je ta glasba.

Se vam zdi, da je dovolj dobre slovenske glasbe za 50 % predvajanje na nacionalnem radiu?
Seveda. Za 50 % je dovolj že glasbe iz šestdesetih let. To sploh ni vprašanje.

Torej podpirate to 50 % kvoto?
Seveda, mislim da tu vsi izgovori stojijo na zelo majavih tleh.

Matej Krajnc v recenziji albuma Festival šansona 2010 med pisci besedil izpostavi tudi Mihaela Lajlarja in pri tem odpre širše vprašanje o kakovosti besedil v slovenski popularni glasbi. Kako vi gledate na to? Bi bilo bolje, da bi večino besedil prispevali pesniki?
Vsekakor. Predvsem zato, ker imamo Slovenci težavno oziroma nehvaležno nalogo, kar se tiče besedil. V osnovi namreč slovenska zabavna glasba temelji na tako imenovani angleški glasbi. Ritmične in melodijske značilnosti izhajajo iz angleškega popa oziroma iz ameriškega bluesa. Ampak to je glasba, ki ima ob sebi angleško besedilo. Težko je napisati slovensko besedilo, ki bo zvenelo angleško. Kot ne bodo mogli Angleži nikoli narediti polke v angleščini. Preprosto ne bo zvenela. Zato je slovenskemu besedilu toliko težje pridati angleški glasbeni slog. Menim, da to zmorejo samo mojstri besede, in to so pesniki. Mogoče lahko uspe tudi komu drugemu, ampak precej povprečno.

Kaj pa drugi festivali, se imate namen še katerega udeležiti? Na primer Festivala slovenske popevke?
Sam sem osebno na festival slovenske popevke že prijavil nekaj skladb. Tudi na izbor za evrovizijsko popevko. Januarja lani sem eno teh skladb poslal v ZDA, na tekmovanje za skladatelje zabavne glasbe Song Of The Year. Dobil sem posebno priznanje, uvrstil sem se med 47 skladateljev, ki so prejeli več kot 90 % točk v vsaki ocenjevalni kategoriji, in to za vse tri skladbe, ki sem jih poslal. Eno teh skladb sem pred leti prijavil na EMO, a žal ni prišla skozi izbor komisije. V kritiki, ki sem jo dobil iz ZDA, je med drugim pisalo, da je to skladba, ki jo mora svet slišati. Potem se človek vpraša, kakšen smisel imajo tovrstni naši festivali.

Se mi zdi, da je vedno več takšnih zgodb. Nekdo uspe v tujini, pri nas pa ga le malokdo pozna oziroma mu da priznanje.
To lahko razumem in vem tudi, zakaj je tako. Slovenija je majhna in posledično je majhen tudi trg. Nekdo, ki je pri koritu, bo svoj prostor težko odstopil nekomu drugemu, bo pa raje poskrbel, da glasba drugega ne bo šla v eter. Sicer mislim, da se verjetno da premostiti tudi to oviro. Ampak za to potrebuješ denar in predvsem energijo za promocijo. Tega jaz enostavno nimam. Sem pa optimist in verjamem, da bo glasba, ki je lepa, nekako le našla pot do ljudi. Nenazadnje ga je našla na festivalu šansona. Ne razumem pa, kako to, da tega ne opazijo tisti, ki bi od tega lahko imeli dobiček; da ti takšni ljudje ne stojijo ob strani in ti ne pomagajo, tega ne razumem. Glasba je biznis, in če je glasba dobra, je tudi večji biznis. Lahko bi vsi kaj pridobili, namesto da pljuvamo v lastno skledo. Me samo zanima, kdaj bo ta skleda končno polna.

@http://www.youtube.com/watch?v=VTbTlKuaI1E@

Kaj se je za vas po zmagi spremenilo? Vas zdaj vabijo na koncerte, nastope?

Kar se je bistveno spremenilo, je predvsem to, da smo dobili potrditev, da je glasba, ki jo dobro igramo, všečna. Ponudb za koncerte ni ravno veliko, a je to razumljivo, saj nismo imeli časa, da bi uspeh na šansonu unovčili, kot bi ga lahko. Smo se namreč pripravljali na izvedbo Kantate.

Do zdaj ste imeli večino nastopov na štajerskem koncu?
Ne večino, kar vse. Razen na Festivalu FeNS (Festival novih skladb) v Kopru, kjer smo odpeli eno skladbo.

Kam bo leta 2011 zaplavala Tuned Fish?
Pripravljamo ploščo, že na začetku leta bomo predstavili novo skladbo Kam baloni izginjajo. Iz ZDA sem dobil ponudbe, tako da bomo tudi tja poslali nekaj skladb. Sam bom tudi še delal na Kantati, jo podaljšal, tako da bo nastala zaokrožena, celovečerna celota. Če bom na mizo dobil pravi tekst, se mogoče odločim tudi prijavo na Festival šansona 2011.