Lirične impro impresije

Novi album našega mednarodno nedvomno najvidnejšega in hkrati enega najdejavnejših jazzerjev, Zlatka Kaučiča, je hkrati tudi prvenec novega tria, katerega enakopravni član je. Kaučič se pravzaprav nenehno predstavlja z novimi glasbeniki in se z njimi preizkuša v novih zvočnih kombinacijah, res pa je, da ima v zadnjih letih (ob Kombu) kar nekaj stalnih zasedb oziroma takih, h katerim se rad vrača. Ena takih je Doline trio, v katerem poleg kazaško-turške pevke Saadet Türköz igra italijanski kontrabasist Giovanni Maier, ki sodeluje tudi v aktualnem triu. Zasedbo zaokroža še en italijanski jazzer, pianist Claudio Cojaniz, ki smo ga v letih 2003 in 2005 gostili na ljubljanskem jazz festivalu, obakrat v klubu Gromka.

Na albumu Dreiländer Trio je Cojaniz, po izobrazbi klasični pianist in skladatelj ter ljubitelj in sledilec jazzovskega starega mačka Theloniusa Monka, v ospredju zvočne slike, vendar je treba takoj poudariti, da je to bolj »po sili razmer« same zasnove pianističnega tria, saj so skladbe prispevali vsi trije člani. Dejansko so na albumu zvečine skladbe, ki so jih podpisali vsi trije, s tremi izjemami, vsak glasbenik je namreč prispeval po eno svojo skladbo. Zares demokratično torej. Ta enakopravnost glasu se sliši od prve minute skozi uro in deset minut trajajoči album, ki nikoli ne popusti v dramatičnosti, inventivnosti ali presenečenjih. Glasba ni, kot sem pričakoval pred poslušanjem, povezana v kake cikle ali suito, temveč ponuja lepo tekoči niz dvanajstih naslovov, med katerimi je kar nekaj za moderni, improvizirani jazz precej kratkih skladb (med tremi in petimi ali šestimi minutami), ki pa vseeno v tem kratkem času zaokroženo (iz)povejo na začetku komada zastavljeno glasbeno idejo. Cojaniz igra zelo lirično, z bogatimi in sprepletenimi harmonijami; v tuhtajoče grozdaste akorde Maier in Kaučič vnašata precej nemira bodisi z nenadnimi poudarki (bolj redko stran od glavnega toka melodije) bodisi s podpiranjem in širitvijo Cojanizove teme.

Maier (ki smo ga nedavno občudovali na odličnem prvencu kvarteta Ceneta Resnika) v skladbe vnaša vrsto raznolikih zvočenj, saj na bas še najmanj igra »klasično«. Iz njega pač raje z lokom izvablja šumeče in božajoče (ter le redko malček škripajoče) tone ter skladbam dodaja tako visoke, violinam podobne zvene kakor tudi nizko, zemeljsko brenčanje – drone. Kaučič tukaj nima standardne vloge tistega, ki naj bi skrbel za ritem; igra razpršeno, dostikrat asketsko premišljeno, z večjim poudarkom na številnih činelah, ki melodijski tok mestoma podčrtajo, še večkrat pa ga dodatno naglasijo ali v njem izpostavijo duh svečanosti. Italijanski pianist igra lirično in preudarno, blizu tistemu zvoku in načinu pletenja skladb, ki se ga je po nemški založbi prijel vzdevek »ecmjevski«, s to razliko, da so v tem triu lirične, harmonsko bogate skladbe prešpikane z vznemirljivimi intervencijami tolkalca in basista. Posledično tudi Cojaniz svoje igranje odmakne od lirizma in po tipkah udarja malone mogočno, a spet kombinirajoč grozdaste napade z nenadnim prepuščanjem lirizmu in s komaj slišnimi pasažami.

Čeprav je omenjena spretna in zgoščena izvedba krajših skladb, ki delujejo popolnoma sklenjeno, občudovanja vredna, me je vendarle najbolj navdušila ena od daljših skladb, skoraj desetminutna, z orientalskim melosom navdahnjena Cymbalum. Na albumu je le ena skladba s podobno minutažo in tudi ta, Trieste – Amman, ima podoben način razvijanja teme, vendar se mi zdi Cymbalum bolj zadeta. S kristalno čistim zvokom klavirja (zelo jasen in razločen zvok je nasploh odlika albuma, posnetega v gledališču Antico Teatro Sociale Arrigoni v italijanskem kraju San Vito al Tagliamento) Cojaniz v skladbi Cymbalum že takoj nakaže orientalsko ritmiko in melodiko, v kateri se nato vešče začneta »vpisovati« Kaučič in Maier, slednji z nervoznim lokovanjem, Kaučič pa med drugim z zvončkljanjem činel in zgoščenim igranjem po opnah. Pravzaprav je osrednji del skladbe prepuščen trenutnemu navdihu vseh treh glasbenikov, ki temo vešče razgradijo, mistično melodijo pa ročno zamenjajo z izmenjavanjem improviziranih delov, ki skladbo nazadnje umirijo, saj se ta proti koncu ne vrne k orientalski temi, marveč se izteče v zamolklost, odmev.

Nasploh se skozi celotni album čuti, da so dali glasbeniki velik pomen premolkom, predahom in tišini. Vsi ti »neslišni« momenti še bolj podžgejo občasno viharnost in neujemljivost ter udarne in učinkovite solo impro vložke, ki skladbe na novo definirajo. A kljub tem improvizacijskim zasukom album vendarle v večji meri preveva in zaznamuje liričnost; ta se mestoma navezuje na omenjene etno vzorce, neizogibna je aluzija na komorno klasiko (in morda ščepec Satieja) ter seveda na jazzovsko klasiko. Pianističnim triom se rado zgodi, da liričnost zapade v aseptični hermetizem ali pocukrano romantiko; tukaj ni tega niti za vzorec, saj glasbeniki liričnost premišljeno odevajo (hm, bolje rečeno slačijo) v navdihnjeno medigro sklada in razgradnje, lepote in minevanja, umirjenosti in življenjskega brbotanja.