Lisičja luna posijala v Cankarjevem domu

Cankarjev dom je septembra gostil le nekaj predstav mladinske opere z naslovom Lisičja luna, za katero je glasbo napisal Matej Bonin, koncept, libreto in koreografijo pa je po literarnem delu Maše Ogrizek ustvarila Ana Pandur. Skupaj s solisti in Mladinskim pevskim zborom Glasbene matice Ljubljana ter Mojko Končar v vlogi Rogate so ustvarili privlačno zgodbo o Zimzelenem gozdu, v katerem so ujeti otroci, ki se spreminjajo v živali. Jedro pripovedi je njihovo osamosvajanje, prijateljstvo in razvijanje osebnosti na podlagi sprejemanja posameznih odločitev. Matej Bonin je odlično izkoristil karakteristike mladih glasov in jih zajel v nazorno in neposredno ter hkrati kompleksno pripoved, v kateri sta se odražala njihova vokalna moč in sproščen, suveren nastop. Pripoved je tekla gladko in brezhibno, glas in gib sta se povezovala v celoto in dogajanje nas je posrkalo vase, tolkalci pa so operni tvarini in mladini dajali tempo, tako da se je vse skupaj odlično povezalo v živahno in zapleteno zgodbo o iskanju jaza in korakanju v samostojnost.

Pritegnile so nas zlasti vloge otrok s poudarkom na solistih, saj so se povsem vživeli vanje in jim dali plastično, živo in izvirno podobo. Da je bil njihov nastop suveren, otroško neposreden in glasovno prepričljiv, kar je velik zalogaj pri tako zahtevnem projektu, jim je bil v pomoč kar skladatelj Matej Bonin. Čudovito je bilo opazovati nastopajoče, ki so nas vodili k razmisleku, kaj vse se da ob jasni viziji in s trdim delom doseči z mladimi pevci, katerih glasovne zmogljivosti so zaznamovale njihove like in nas pritegnile z mladostnostjo, polno zagona in živahnosti. Poleg kostumov, ki so z domišljijsko opravo po zamislih Vasilije Fišer in Rine Grošelj izvirno izklesali vsak lik posebej, nas je prepričala tudi koreografija Ane Pandur, ki je znala domiselno in pretehtano izkoristiti mladostni potencial nastopajočih. Pri izražanju posameznih likov so bile dobrodošla pomoč tudi domiselne maske živali, delo Aitane Predin Pandur. Bogate kostume in koreografijo je uokvirjala preprosta scena z učinkovitimi prijemi in izpostavila pestrost dogajanja na odru. 

Ne glede na mladost protagonistov je bil njihov nastop profesionalen, zrel, samostojen in prepričljiv. Markantno podobo je imela Mojka Končar v vlogi Rogate, omeniti pa velja tudi vlogo izjemnih tolkalcev Jožeta Bogolina, Jana Čibeja, Simona Klavžarja in Luke Poljanca, ki so s svojo odrsko prezenco ves čas spremljali dogajanje. Njihov nastop je bil zaradi umetniške prepričljivosti že kar dogodek zase, kar kaže na Boninov talent spretnega vključevanja v samo opero, saj jim je dal sicer spremljevalno, a virtuozno vlogo. Prav tako je odlično izkoristil karakteristike mladih glasov in jih zajel v nazorno in neposredno ter hkrati kompleksno pripoved, v kateri sta se odražala njihova vokalna moč in sproščen, suveren nastop. Pripoved je tekla gladko in brezhibno, glas in gib sta se povezovala v celoto in dogajanje nas je posrkalo vase, tolkalci pa so operni tvarini in mladini dajali tempo, tako da se je vse skupaj odlično povezalo v živahno in zapleteno zgodbo o iskanju jaza in korakanju v samostojnost. 

Opera Lisičja luna nas popelje v svet pravljičnega in spotoma na izviren, mladosten, hkrati pa zrel in umetniško dovršen način, ki pritegne in očara, pripoveduje o odraščanju. Njena univerzalnost se kaže v izbiri umetniškega jezika, ki osvoji tako odrasle kot odraščajoče s svojim neponovljivim izrazom mladostnega duha. Čestitke tako avtorjem kot nastopajočim.