Ljubljanski dvojec v novi preobleki

Elektronski duo Lovekovski je po zadnjih dveh letih prevratov končno dobil pričakovani epilog z istoimenskim albumskim prvencem, ki je izšel pri Založbi Radia Študent in sedaj čaka na uradno koncertno predstavitev. V času odlašanja izida albuma (prvič je bil najavljen aprila 2020, ko naj bi bil predstavljen na Festivalu Tresk, takrat pod naslovom <3) se je s strtimi srci mešala obilica pričakovanj in razočaranj, kljub temu pa so ustvarjalci albuma to vmesno obdobje pridoma izkoristili. Na veliko presenečenje tistih, ki smo spremljali razplet, sta poleg Nika Lapkovski in Než Dobrovoljc na njegovo zvočno podobo močno vplivala še studijska sodelavca, tonska mojstra Jure Anžiček − 08080 in Luka Seliškar, ki sta s studijsko dodelavo znatno preobrazila zvočno podobo nekoč spalnične glasbenice in producentke. Na začetku decembra smo dobili vpogled v preobraženi dokument: enajst skladb je svojevrstna kompilacija znanih in še neslišanih del mlade urbane tekstopiske, ki vsakodnevno tesnobo in družbenokritične tegobe izraža z žanrsko težko umestljivo glasbo. Zaznamuje jo predvsem efektirani vokal z nepredvidljivimi zaporedji pripovednih motivov, humornimi prispodobami in nenavadno izgovorjavo. Dodatno studijsko delo pri barvanju skladb ni bilo zaman − nekatere skladbe, kot na primer Netopir, so z zvočnimi efekti pridobile nenavadne zvoke −, vendar je bilo to marsikje pretirano in je izpodrinilo preprosti izpovedni moment, ki je eden od glavnih atributov Nika. Preobrazba kantavtorskega projekta »one woman banda« v polnopravno elektronsko zasedbo terja občutljivo ravnovesje, kar je zahteven podvig, in iz prvenca Lovekovski je ta razviden.

Dobri dve leti pred izidom prvenca so leta 2019 ob izboru Lovekovskega za Klubski maraton v promocijski napovedi preobrazbo že prerokovali: »Lovekovski pa obeta nekaj širšega, nekaj modernejšega, nekaj večjega, kot je zgolj lo-fi.« Magnet prvotnih domačih posnetkov takrat še »one woman banda« Lovekovski je izviral iz iskrene surovosti, slišane v čudnih vokalnih efektih in neobdelani, neobičajni glasbeni podlagi. Tudi na prvih koncertih je Lovekovski deloval okorno, a simpatično, kot kak sodobni samospevec z električno kitaro in elektronskimi matricami. Skromno zadržan, miselno intriganten, s karizmatično skromno persono, poistovetujočimi besedili in kratkimi pomenljivimi nastopi se je takoj prikupil občinstvu. S tematikami in načinom petja se je hitro približal mladini, ki jo pogosto obremenjujejo duševne stiske in spolna usmerjenost v kombinaciji s pesimističnim pogledom na prihodnost in značilno najstniško upornostjo. Ko se je v času turneje Lovekovski razširil v duet, se je nastop še popestril in v sodelovanju z Juretom Anžičkom sta prvi dve skladbi na kompilaciji Klubskega maratona že napovedovali novo zvezdnato zasedbo domače alternative. 

Glede na centre aktivnosti članov Lovekovski in podpornikov (npr. Ustanova, Pritličje, Metelkova mreža, Parada ponosa …) se ta glasba najbolj prekriva s kulturnim dogajanjem na lokalni LGBTQ sceni, že desetletja nepogrešljivim delom slovenske alternative, ki se je v institucionalnem smislu začel v jugoslovanskih osemdesetih letih s ŠKUC-em in enoto ŠKUC Magnus. Dandanes v LGBTQ kulturi ne manjka predstavnikov in predstavnic umetnosti, festivalov, performansov, zbornikov, izobraževalnih pobud, spletnih strani, klubskih večerov, manj pa je glasbenikov in glasbenic. Lapkovski deluje tudi kot oblikovalec, ilustrator in DJ (muziciranje niti ni primarni umetniški izraz Nika), a je kot glasbenik in tekstopisec na tej sceni še toliko topleje sprejet. S spremljevalno elektronsko podlago nastopa kot sodobni kantavtor, čigar intimistično obarvana besedila vključujejo in hkrati presegajo kvir teme ter nagovarjajo širšo družbeno skupino. Izpostavili smo torej potencial Lovekovskega, vprašanje je le, kako je ta uresničen na albumu. 

Iskreni kantavtorsko izpovedni moment gre vštric z zelo spoliranim in kompleksnim zvokom elektronskih podlag, ki mestoma silijo druga proti drugi. Že spočetka je kontrast očiten v inštrumentalnem in nepričakovanem energičnem uvodu Technofeudal Slavery ter mirni izpovedni baladi v sintetizirani elektronski preobleki z naslovom Mirujem. Zaporedja skladb so dostikrat turbulentna, kar v veliki mešanici in pestrem naboru deluje kaotično. Skladbe tako skorajda bolje delujejo v blokih (na primer zaporedje skladb Netopir, Puzzles in Razvalina) ali posamično (igrivi Rojstn’ dan in single Korenje) kakor pa kot celovit album. Dodatno studijsko delo pri barvanju skladb ni bilo zaman − nekatere skladbe, kot na primer Netopir, so z zvočnimi efekti pridobile nenavadne zvoke −, vendar je bilo to marsikje pretirano in je izpodrinilo preprosti izpovedni moment, ki je eden od glavnih atributov Nika. Preobrazba kantavtorskega projekta »one woman banda« v polnopravno elektronsko zasedbo terja občutljivo ravnovesje, kar je zahteven podvig, in iz prvenca Lovekovski je ta razviden.

Končno dočakani prvenec Lovekovski torej ni brez presenečenj in nam ponuja marsikaj v razmislek, ustvarjalcem pa je nastavil popotnico za nadaljevanje projekta, ki ga lahko odnese v več smeri. Zaenkrat počakajmo na promocijski koncert, saj nas zanima, kako bo zasedba predstavila album. Morda se bosta takrat še nazorneje prikazala preobrazba in ravnotežje med starim in novim Lovekovskim.