Lokalno posebno, a krasno odprto

Na Primorskem mora biti nekaj družbeno in kulturno posebnega, saj glede na poslušane in igrane godbe ter živahne ustroje glasbenega življenja v več obronkih nekako odstopa od drugih regij pri nas. V tem ni nič samodejnega, kakor ni bilo samoumevno formiranje devetčlanskega benda Nesesari Kakalulu s krogom sodelavk in sodelavcev, ki se je stegnil po globalni formi ter vzel afrobeat za svojo godbeno podstat in milje, v katerem lahko glasbeno zaživi.

Zgornja posplošitev – ne slepimo se, seveda tvegamo, da gre za idealizacijo od zunaj – naj ne zveni kot podcenjevanje glasbenega življa drugod, njegovih zmožnosti oblikovanja lastnega glasbenega utripa ter pripadajoče skupnosti, a vtis je, da v številnih primorskih krajih (in ne v manjših mestih drugod, kot sta na primer Ljubljana in Maribor) to delajo tradicionalno in moderno drugače. Stare niti se ne prekinjajo. Generacijsko se prenaša in obnavlja nekakšna komunalna godbena vez oziroma način skupnega početja, naj gre za držanje prostorov in dejavnosti v njih, samoiniciativno ustanavljanje novih, oblikovanje glasbenih skupin in navsezadnje vedno zmedeni proces izgrajevanja repertoarja, sloga, vsega skupaj, kar čisto dobro zajema izraz muziciranje.

Nekaj poetične širine in vedrine pri krčenju godbenih svetov je v tem, da skupina mladih Primorcev z goriškega konca, predvsem iz Vrtojbe, seže po zamorskih godbah, četudi bi jih lahko trendovci iz centra osumili rekreacije minulih slogov, ki niso več »hip« ali celo niso več »urbani«, kakor gre ideološko sumljiva karakterizacija, ki je največkrat izraz po malem frustrirane malomeščanščine in njenih neizpolnjenih fantazij. Toda to so problemi tistih v premajhnem centru v deželi na svetovni glasbeni polperiferiji, ne pa mladih muzičistov iz regije, ki je bila zmerom, že tudi pred internetom, na glasbenem prepihu. (Ena izmed hipotez bi lahko bila, da je zanjo geografska bližina Italije in navsezadnje cele Istre za kulturni mediteranski prepih bolj blagodejna od bližine Avstrije; evo, nekaj za lokalno glodanje.)

V Nesesari Kakalulu so segli po globalni formi, ki v jedru (in zgodovinsko) velja za črnsko, tudi za afriško, podobno kakor za takšno veljajo rhythm and blues (in z njim rock), jazz, soul, funk, salsa, funk, hip-hop, reggae, kalipso. In na tem mestu je vredno priklicati v spomin starejšo polemično razpravo Črni Atlantik britanskega teoretika karibskega rodu Paula Gilroya, ki na koncu analize dveh nasprotnih polov nenehnega poudarjanja črnske pristnosti v zahodnih črnskih skupnostih in afriških diasporah glede godb sklene naslednje: najpomembnejša reč, katere se moramo od glasbe šele naučiti, je, da lahko njene notranje skrivnosti in etnična (rasna) pravila lahko učimo in se jih naučimo. Poudarjam, to pravi polemik proti ekskluzivnima črnskemu esencializmu in pluralizmu, ki črnskih izraznih form noče zvesti na poenoten, organski pojav, kakor je nekakšno črnsko bistvo. To trdi avtor, ki nikoli ne bo odmislil zgodovinskega rasizma, razrednega izkoriščanja, rasnih formacij v zahodnih družbah in ki dobro ve, kako so zanj, črnega Britanca v Londonu, Afrika, Latinska Amerika, Karibi in predvsem črne ZDA z njihovimi godbami prispevali k osmišljanju »rasnega sebstva«. V času globalnega razširjanja in prisvajanja kulturnih oblik te ekskluzivne lege ne delujejo več, »klice in odgovore« (antifonijske oblike z manj zabrisanimi afriškimi sledmi) je težje locirati. Vsekakor je najtežje slišati »izvorni klic«. To je dobra novica za tiste, ki se želijo potopiti v globalno formo, ki pri nas velja za črnsko (ali afriško), in se izraziti skoznjo. Slabša oziroma težja plat je ta, da se je je treba priučiti, naučiti in se poglobiti vanjo podobno intenzivno in predano kakor v pisnem/notnem svetu solfeggia, ki nam ga običajno servirajo kot domnevno naravno kulturno danost zahodne, visoke evropske glasbene kulture, kot so nam jo dolga leta podajali v nižjih in srednjih glasbenih šolah, prek medijev in koncertnih programov. Tu me ne zanima toliko, kako so člani benda prišli do zvokov Fele Kutija in afrobeata, bolj je ključno to, da so jih omrežili z razlogom, ker so se v njih nekako prepoznali. (Sklepam, da je posredi neka bližina in privlačna oddaljenost afroameriških godb, mogoče daljna navezava na funk, reggae, ska in bolj znane globalne oblike afriške diaspore; morda je bil posredi tudi manjši revival afrobeata v zadnjih letih in večja navzočnost njegovih potez v didžejskih muzikah.) Eden ključnih dejavnikov je bila zagotovo alternativna glasbena socializacija nekaj članov benda v redni izobraževalni delavnici tolkalca Zlatka Kaučiča za mlade glasbenike v Novi Gorici in posledično njegov Kombo, kjer so muzicirali ob obveznih poskusih v raznih vrstniških zasedbah. Nekje sem zasledil, da je – mislim, da pozavnist – izšel iz druge šole, izročila tradicionalne pleh muzike iz Prvačine (preradi pozabljamo, da so godbe na pihala pomemben glasbeni edukator in socializator zunaj tradicionalnega izobraževalnega sistema). Nekdo, ki muzicira, se uči igranja tolkal s Kaučičem – od jazza, rocka do reggaeja in funka – in vsaj približno pade notri, je torej tako rekoč okužen s poslušanjem ritmično tako genialno zgibane godbe, kot je bila Kutijeva. Naravnost izdam, da je Fela Kuti zame eden vrhuncev svetovne glasbene umetnosti po drugi vojni. Njegova aktualnost je v tem, da po njem in sopotnikih vedno znova segajo nove generacije glasbenikov z vsega sveta, od živih bendov do didžejev (slednji imajo pri tem resda ogromno težav). 

Na hitro obnovimo nekaj reči okrog afrobeata in Kutija.

Fela Anikulapo Kuti je svoj afrobeat, eno najuniverzalnejših form, kar jih je dala afriška popularna kultura, gradil počasi – po študiju glasbe in poslušanju jazza v Angliji, poskusih z lokalnimi bendi, ki so igrali high life (zahodnoafriških obalnih mest), in dokončno med bivanjem v ZDA konec šestdesetih let, kjer se je nalezel črnskega soula, funka in političnih idej Črnih panterjev. Vse to, prevedeno v afriško glasbeno govorico z značilno uporabo pidžin angleščine, je dalo enega najizrazitejših podpisov svetovne popularne godbe. Drugače povedano, z Jamesom Brownom slišite Felo Kutija, s Kutijem Browna. Fela Kuti je s svojim bendom Afrika ’70 uprizarjal spektakularne, ritualizirane glasbene in plesne predstave ogromnega kolektiva pihalcev, tolkalcev, plesalk in pevk. Recimo, album Zombie je ena izmed esenc godbe črnega Atlantika, Fela sredi razganjalne mrzlice, ki s komuno istomislečih in tudi podrejenih vodji podaja direkten, izjemno plesen, poliritmičen, manično razgiban politični afrobeat, ob katerem ni prostora za ravnodušnost. Tu velja, da so afriški glasbeniki posvojili »afriške« glasbene poteze v ameriških godbah, ki so jim bile bližje od »evropskih«, in to predvsem poudarjeni in sinkopirani ritem pa asimetrične ciklične ritmične vzorce iz afro-kubanskih godb. Felov slog je del prisvajanja vala ameriškega soula in poudarjanja »rasne solidarnosti«. Podobno močan je bil od konca sedemdesetih let vpliv uporniškega jamajškega reggaeja s svojim afrocentrizmom in sporočilom »nazaj v Afriko«, zadnji dve desetletji pa to vlogo med mestnimi Afričani drugače prevzema hip-hop.

Tu je pomemben še dejavni vpliv regionalnih slogov v Afriki, kjer je osrednjo vlogo zavzela kitara in za njo električno ojačana kitara. Ta je utrla pot medsebojnemu prepletanju in vzajemnemu prevajanju regionalnih slogov, ki so zajemali iz karibskih, zahodnih ali tradicionalnih afriških virov. Ravno tehnološka inovacija, kot sta ojačanje in mikrofonizacija, je omogočila vključevanje številnih tradicionalnih glasbil, predvsem tolkal, ki so v enakomeren ritmični pulz zahodne popularne formule ponovno vnesla mnogotere ritme. Ključno je bilo to, da take rabe netradicionalnih glasbenih prvin v popularni glasbeni predstavi afriško urbano občinstvo ni dojemalo kot izgubo njene »tradicionalnosti«. Glasbene spremembe niso premočrtna sukcesija slogov, zvrsti ali določenih glasbenih elementov; so nepredvidljiv proces. V določenih slogih se zgodijo, medtem kot druge glasbene sestavine ostanejo stabilne. Vse to je prinesel afrobeat Fele Kutija in sopotnikov, ob še drugih vplivnih slogih, recimo kongoške rumbe. Ne čudi, da je afrobeat razmeroma hitro pljusnil onkraj Lagosa in Nigerije s pomočjo zvečine zahodnih agentov glasbene distribucije. Nikoli tako močno kot reggae, ampak otipljivo. Glasbeno in sporočilno je bil premočan, da ne bi.

Če se ozremo h glasbenim potezam in elementom, ki so bolj poudarjeni v nekaterih predelih afriške glasbene kulture, kot recimo ritem, se je koristno ustaviti ob angleški besedi beat. (Afriški) beat vsaj v angleško govorečih deželah zahodne Afrike pomeni udarec, udarjanje po bobnu, naglas; je nekako naš pojem za meter ali tempo skladbe, kot afriški pojem pa označuje posebna razmerja med križnimi ritmi v skladbi, za križanje več ritmov v skladbi, plesu itd., čemur včasih prehitro rečemo poliritmija. Fela je množični publiki predstavil, da se v njegovi afriški glasbi vedno odvijata vsaj dva ritma hkrati. Mikavnost te disciplinirane in izjemno gibke godbe je tudi v tem, da mimogrede pokaže, kje je »zahodna« glasba potlačila svoje inherentne možnosti na račun razvoja drugih, afriške vseh vrst pa so nam jih vrnile v nekakšni novi hibridni zgibanki.

In verjetno je ravno to glavni dosežek resnično simpatičnega in razposajenega benda Nesesari Kakalulu in njegovega prvenca Nesesari kakalulu. Ne to, da so primorski kraji s tem doživeli nekakšen »zapozneli« slogovni priklop na afriško globalno formo, ampak bolj to, da je bend v muziciranje in snovanje svoje muzike vnesel nujno vzajemno poslušanje v muziciranju, ki dovoljuje premeščanje naglasov, odnos do glavnega »beata«, čez katerega se vijejo variacije pihalskih ostinatov – rifov, kjer je možnosti za širjenje in nadgrajevanje na pretek. Kar je ravno osnova za uživanje v godbi in tudi povabilo na ples, ki išče, otipa »off beat«. Ob mojem prvem snidenju z bendom v domačnem okolju jazz festa v Cerknem so bili člani očarljivo igrivi in frikovsko žurerski, na oni čudni prireditvi z imenom MENT v Kinu Šiška pa so podlegli veličini odra in nenaklonjenim okoliščinam, čeprav jim avtorskega zagona in iskrenosti ni manjkalo. Ob tipičnih afrobeat oziroma afrofunk komadih, ki so bolj ali manj spretno odigrani in aranžirani, na albumu vendarle posebej izstopa priredba »jazzovskega standarda«, ki ga jemljejo – po mojem okorno standardno – ravno kot »standardno« predlogo, ki utaji original, njegov potencial in možnost za odpiranje forme, namreč Lonely Woman Ornetta Colemana. Če pustimo ob strani posrečeno uverturo s šolajočim pevskim glasom in zborčkom dekliških glasov, bend komad na koncu zvede na izvajanje melodije, baladne viže same. To je redukcija afrobeat tvarine na urejeno podlago, na zloščeno tapeto z nekaj motnjami, podobno kot so to delali slavni ska/reggae bendi (Jazz Jamaica na primer, a s prefinjenim izborom standardov, ki jih je bilo mogoče tako obdelati, ker so v osnovi swingali). Kakor lahko občudujemo izbor in osnovno zamisel, toliko tu bend sam zamoči oziroma še ne vidi možnosti glasbenega posega in obdelave komada, kot ga je postavil Ornette sam in kot je to drugače s svojimi delal Fela. A ta drobni očitek je bržkone znamenje zorenja in zgodnjih uvajanj v zapleteno in drzno godbo, ki jo bend igra čedalje samozavestneje in z veseljem na obrazu. To je vseeno krasno. Ni pa še napoved, da se bo ta veliki kolektiv obdržal tako dolgo kot drugi s teh koncev, recimo cerkljanski Kar Češ Brass Band, ki se je v petnajstih letih prelevil v godbo z avtorsko in drugačno širino, ki je podobno črpala iz enega od bazenov črnega Atlantika, namreč New Orleansa. Nekaj bo na tem, da »tam doli«, pri morju, cvetijo in godejo naši zamorci v godbah in gojijo tradicijo, ki je lokalno posebna in krasno odprta.