Lolita goes pop

Petindvajset let (25!), zlasti če vzamemo v ozir izmuzljivost in minljivost trendov, je spoštljivo dolga in zavidanja vredna doba. Toliko časa namreč Lolita že vztraja na tržišču ali, bolje rečeno, mimo njega. Kamorkoli se obrnemo, ni Lolita nikoli sodila nikamor. Ta pozicija, ki je bila sprva celo razumljena kot breme, je kasneje prišla še kako prav – osvobodila je bend, in s tem so se začele osvobajati tudi muzike, enkrat kompaktnejše, drugič bolj na prepihu. Vprašanje (obstoja) Lolite se vzpostavlja drugje, to je v obnavljanju ali v novem osmišljanju večplastnih izhodišč kot prehodnih točk, s katerih se bend odpira proti odprtemu prostoru za improvizacije. Včasih so ti posegi namerni, povečini pa gre za nezavedne prijeme, ki logiko godb tukaj in zdaj podkrepijo z enkratnostjo v času in prostoru.

Najnovejši projekt Lolite precej zapletenega naslova je zato treba razumeti kot drugi poizkus, kot odtenek spomina neposnetega koncerta iz Bizzarnice pri Mariči, kjer bi album po prvotnih načrtih pravzaprav moral nastati. Koliko tega se je izgubilo s prevodom, ne bomo izvedeli nikoli (člani Lolite vseeno naprošajo, da če je kdo kradel špil na katerikoli snemalni prenosnik in hrani posnetke, naj se javi), a dejstvo je, da kolikor se naslov tokratnega projekta – Uantauantauantanara – bere zapleteno, tokratne godbe ter njihove izpeljave to niso. Kar pa ne pomeni, da je z njimi karkoli narobe, da jim kaj manjka ali da je česa preveč.

Lolita tudi tokrat ne odstopa od svojega temeljnega stališča, in sicer prožnosti in prilagodljivosti. Če sta se ti prvini nekoč vršili predvsem znotraj osnovnega tria, se je s širjenem postave (Lado Jakša, Neža Trobec, Uroš Srpčič in Matjaž Sekne) to obrnilo navzven, na neki površen način celo od zunaj navznoter. Tu je govor je o sekundarnih vplivih, ki jih je vsak dodatni član v izvirno navezo Primož Simončič – Iztok Vidmar prinesel s seboj in jih sedaj servira in restavrira znotraj benda. Vendar tej evoluciji od doma ni zlahka slediti, ker Lolita ni ravno pogost koncertni pojav, deloma zaradi muzik, ki jih v bendu igrajo, in deloma zaradi lenobe, kot mi je nedavno priznal Izi. Vendar to ni izgovor in najnovejši album je lep dokaz tega. Lolita namreč ponuja všečne godbe, a noče biti obče sprejemljiva. Drži svojo »špuro«, ki se je za korak premaknila proti centru, a je ta neznaten glede na osnovno informacijo, ki nam jo album nudi: gre za nadaljevanje nekdaj začete demokratizacije v polju skupinske improvizacije. Ali če poenostavimo, Lolita je začela z varne razdalje koketirati s pop mitologijo, vendar ne z njenim prilagajanjem ali prevajanjem za lastno uporabo, temveč s poigravanjem z njenimi idiomi. Ti poizkusi seveda niso novi v pestrem repertoarju Lolite, vendar še nikdar niso bili tako dodelani, celo na samem začetku ne, če si v spomin prikličemo kaseto iz nekih drugih časov (1989). Na Uantauantauantanara Loliti uspeva vsiliti svoj avtorski pristop kot relevanten odgovor ponujeni energiji živega nastopa, kjer se urbani optimizem sooča z družbeno realnostjo.

(Začasni) odmik od nekdanje radikalnosti v ničemer ne načenja obeležij svobode v ustvarjalnosti benda, prej odpira poligon za nekatere »privatne« ekscese znotraj kolektivne igre in skupinski nagovor črnemu humorju. Lolita kljub temu ostaja nedeljiva celota, ki z velikim apetitom vstopa v polje eksperimentiranja in se skupaj iz njega tudi vrača. Od kod črpa in kam se nagiba, to tu ni relevantno, saj vedno ponudi odgovor, tudi v trenutkih, ko se zdi, da je nekaj ušlo mimo nas. To so večplastne godbe z namenom in neobremenjenim šarmom, včasih surovo privlačne, včasih nežno nesramne. Lolita je bend, ki se mu, ko se mu, muzike še vedno dogajajo!

Danes seveda to ni več tista »razpuščena« Lolita, ki me je konec osemdesetih odpihnila s sedeža v kranjskem Delavskem domu. Tega od nje ne morem(o) ne pričakovati ne zahtevati. Danes je to Lolita kot zbir in preplet treh generacij ter nekaj temu primernih žanrskih predznakov. Prejšnjo progresivnost so preglasili učinkovita igriva uigranost, humor in, kot eden izmed njenih temeljnih postulatov, neopredeljivost. Ko v ta cirkus poseže še izvedbena rotacija, godbe dobijo sodobne in ponekod posodobljene pop perspektive na bazi živega dotika v odkrivanju abstraktnih resnic. To je seveda pop brez vsakršnih komercialnih nagonov, pop z vrednostjo trajanja ali trajno vrednostjo, kakor vam drago.