Lom valov

Sled, ki ostaja do prvega močnejšega naliva ali valovitega zalitja čez greben in obalo. Če pa je dejaven le veter, se sunkovito dvigujejo prašni drobci krede, besedila in risbe se razblinijo v višavah, a nikoli zaman, nikoli zavedno. Res pa je, da se tiste prvotne sledi risanja s kredo, ki smo jih pustili za seboj v otroštvu, vsake toliko pojavijo pred našimi očmi. So dela ene nove mularije, a si jih vsakič, ko jih zagledamo na asfaltu, ometanem zidu ali kar tako načičkanem skalnatem grebenu, nostalgično prisvojimo. Seveda se slednje nanaša na tiste, ki ste imeli ta otroški privilegij izražanja s kredo po asfaltu, betonu, kamnu. Osebno se mi je tovrstna prispodoba preteklosti in sedanjosti utrnila ob poslušanju skupine Kreda in njenega mini albuma Crest. Mini kot miniature, sestavljene iz štirih skladb, katerih lirična izpoved vsaka posebej za seboj pušča sled v času in prostoru. Tenkočutnost krhkosti, ki jo objemajo valovi, vrtinci in bonance čudovitih sozvočji. Slednji (po)skrbijo za dramaturgijo, na trenutke nam celo napovedujejo scenosled besedil, a nikoli ne zmotijo pevskega pričevanja. Njena krhka tenkočutnost, ki jo tako zanosno oplaja melodramatičnost, daje celotnemu glasbenemu delu tisto prepotrebno nadrealno, nekaj, kar je višje in večje od vsakdana, četudi se v vsaki posamični skladbi odigrava sleherni vsakdan, lahko od vsakogar izmed nas. Mini kot miniature, sestavljene iz štirih skladb, katerih lirična izpoved vsaka posebej za seboj pušča sled v času in prostoru. Tenkočutnost krhkosti, ki jo objemajo valovi, vrtinci in bonance čudovitih sozvočji. Slednji (po)skrbijo za dramaturgijo, na trenutke nam celo napovedujejo scenosled besedil, a nikoli ne zmotijo pevskega pričevanja.

V skladbi The Overlay se to sliši že na začetku, ko nam ženski glas glasno zašepeta »I don’t want to live in the romance of imagination« in si samokritično opogumljeno zapove, da »I don’t want the choke of your past, to stop making things last«. V pesmi Soft Calls, ki jo tako nazorno razpletajo zvočne p(l)asti, splete iz različnih časovnih obdobji telefonskih in drugačnih klicev, pa razberemo: »I can’t save my mind from sinking in soft calls …«, ker enostavno, četudi pogubno »I’m so exposed drowning in a dream«. Kot sanje, ki so se resnično tudi zgodile, vsak od nas jih je vsaj enkrat podoživel – se sliši uvodna skladba in predložek za videospot z naslovom Emotional Tides, kjer se mesto (Benetke) poistoveti s teboj: »I’m drifting with the tide / I’m gone.« Sklepno dejanje albuma Crest pa pripade najtemačnejši in najbolj razločni sledi krede na črnem ozadju, potencialno zaznamovani kot black mirror efekt, in esencialnemu spoznanju o sobivanju ter bivanju: »Let’s never think about, let’s never talk about«. Skladba nosi naslov Never Talk. 

S Kredo se podpisujejo Mina Špiler, Matevž Kolenc, Alastair McNeill in Atej Tutta.