Lublana ni tok bulana

Prejšnji teden sem začel na četrtek, ko sem ob obilju koncertne ponudbe ostal doma, za tokrat pa sem idejo dobil na torek na koncertu skupine malijskega kitarista in pevca Sambe Toureja, nekdaj člana spremljevalne zasedbe rajnkega velikana Alija Farke Toureja. V Vidmu (ki mu Italijani pravijo Udine) se je zbralo sto, morda sto dvajset obiskovalcev, kar je za tovrstno glasbo povsod spodobna številka; prizorišče Auditorium Zanon je prav simpatično, ne preveliko ne premajhno gledališče, bržčas zgrajeno v mogočnih Ducejevih časih. A vendar sem kmalu dobil čuden občutek, da marsikaj ni tako, kot bi pričakoval, kot bi si želel ali kot sem vajen. Neprijetni občutek se je začel z uvodnimi govorancami: pred koncertom, napovedanim za 20.45, so se začele ob 21.10 in trajale triindvajset (ja, 23!) minut. Sam si nikakor ne znam predstavljati, kako bi ljudje sprejeli, če bi jim pred koncerti Druge godbe ali Pineline dnevne sobe, kjer pred koncerti po taki in drugačni dolžnosti to ponavadi počnem, naložil več kot nekaj stavkov. Dolgčas ob predavanju treh starejših gospodov sem hotel odplakniti z vrčkom piva in enako predlagal sopotnikom na koncert, a kaj, ko gledališče ni imelo šanka. Sam koncert je bil sicer dober: brez kakšnih ekshibicij, ne da bi kateri od štirih glasbenikov hotel pokazati vse, kar zna, ves čas je bila v ospredju značilna severnomalijska kitarska glasba, ki jo je eden od treh omenjenih gospodov v napovedi označil kot protoblues. Mene ta glasba odpelje v kraje, od koder izvira, ker sem jih imel srečo pred leti nekajkrat obiskati, zato sem se ob njej kmalu začel zibati, a me je hladno vzdušje dvorane kmalu posedlo nazaj na stol. Kasnejše preverjanje ozadja koncerta je razkrilo, da je šlo v prvi vrsti za dogodek v spomin članu neke dobrodelne organizacije, ki z glasbo niti nima neposredne povezave. Po koncertu mi tako ni preostalo drugega, kot da menedžerju in someščanu glasbenikov iz Bamaka Philippu zaželim, da se v bližnji prihodnosti srečamo v Ljubljani, denimo v za Sambo Toureja zelo primernem Klubu Cankarjevega doma.

/.../ saj me bolj kot večina ugotovitev skrbi podatek, za katerega je ministrstvo s politiko razpršenega in ne bolj ozko osredotočenega sofinanciranja (poenostavljeno povedano: sredstva razdeli med več akterjev v manjši vrednosti in ne med manj v večji) soodgovorno: število glasbenih festivalov se je od leta 2012 do letos skoraj podvojilo (iz 69 na 131).

Kakorkoli sem do »svojega« mesta kritičen, navsezadnje tudi v prvih Mnenjih za Odzven, sem povsem prepričan, da bi bila koncertna izkušnja pri nas bistveno drugačna, na neki način zrelejša. Kar je dokaz za to, da ima Ljubljana od približno dvakrat manjšega Vidma veliko bogatejšo glasbeno tradicijo in v vsem ozirih pestrejšo, bolj razgibano in bogatejšo koncertno ponudbo. Pri izobraževanju, ozaveščanju oziroma kar vzgajanju poslušalcev imajo nedvomno pomembno vlogo festivali, ki jih je – in smo spet tam – pri nas malo morje. Prejšnji teden sem želel svoj zapis o zares velikem številu koncertov predvsem v Ljubljani, a tudi nasploh po Sloveniji, podkrepiti s kakšnimi številkami, vendar mi ni uspelo zbrati verodostojnih podatkov. Toliko bolj sem bil zato vesel podatkov, ki mi jih je v teh dneh poslal Primož Kristan z Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. V raziskavi, ki jo je opravil ob neki priložnosti, je prišel do podatkov, koliko je v Sloveniji glasbenih festivalov v primerjavi z nekaterimi drugimi državami (Estonijo in Avstrijo). Gre za indikativne podatke, ki niso bili pridobljeni v postopku primerjalne znanstvene analize, pač pa iz med seboj primerljivih uradnih spletnih portalov (culture.si, culture.ee, austria.info), vendar je kljub temu iz njih precej dobro razvidno, da imamo v Sloveniji glede na število prebivalstva (65,5 na milijon prebivalcev) veliko več festivalov kot v podobno majhni Estoniji (30,7), še več v primerjavi z nekoliko večjo Avstrijo (22,9), v primerjavi s še večjimi državami pa bi razlika samo še naraščala. 

Število glasbenih festivalov v letu 2017 (viri: culture.si; culture.ee blog; austria.info)

Na Ministrstvu za kulturo so ob naštevanju pozitivnih in negativnih vidikov mnoštva festivalov (po njihovih lastnih podatkih jih imamo v Sloveniji na leto celo več kot 150, čeprav gre pogosto za cikle koncertov ali enodnevne dogodke, se pravi, da je izraz festival rabljen neustrezno in preširoko) kot dobro stvar ocenilo, da festivali »izpolnjujejo človeško željo po druženju, zabavi in užitku« ter da »ponujajo vpogled v aktualno mednarodno dogajanje na določenem umetniškem področju«. S tem se kot soustvarjalec enega od tako številnih festivalov lahko samo strinjam in kot dokaz navedem dogodek, ki se je pripetil na že omenjeni torek na drugi strani Atlantika, v kozmopolitskem New Yorku. Korejska zasedba Jambinai, ki je aprila v drugogodbenem ciklu Sogodbe nastopila v Menzi pri Koritu, je v Velikem jabolku kljub tamkajšnji močni korejski skupnosti in neprimerno večjemu številu prebivalcev pritegnila skoraj do potankosti enako število poslušalcev kot v Ljubljani. Zagotovo bi jih na Metelkovo prišlo manj, če ne bi tri leta prej skupina že nastopila na festivalu Druga godba, prek katerega je občinstvo dobilo »vpogled v aktualno mednarodno dogajanje na določenem umetniškem področju«.

Seveda poplava festivalov prinaša s sabo razen pozitivnih še mnoge negativne vidike, ki so jih prepoznali tudi na ministrstvu. »Prekrivanje vsebin in dogodkov, upad oziroma deljenje občinstva« sem že obdelal, drugih niti ne bom našteval, saj me bolj kot večina ugotovitev skrbi podatek, za katerega je ministrstvo s politiko razpršenega in ne bolj ozko osredotočenega sofinanciranja (poenostavljeno povedano: sredstva razdeli med več akterjev v manjši vrednosti in ne med manj v večji) soodgovorno: število glasbenih festivalov se je od leta 2012 do letos skoraj podvojilo (iz 69 na 131).

Število glasbenih festivalov v Sloveniji (vir: culture.si)

Tolikšnega števila festivalov naše okolje enostavno ne prenese, zato bodo nekateri slej ko prej izginili. Jasno, »izbris« iz zgornje tabele lahko doleti tudi Drugo godbo, s čimer ne bi prišel konec sveta, upam pa si trditi, da bi bila v tem primeru Lublana spet malo bolj bulana.