Luka Prinčič v galeriji Steklenik: Rizosfera

Razglasitev konca epidemije je naposled omogočila nadaljevanje zvočnega in bioakustičnega življenja v galeriji Steklenik v Tivoliju. Tako so v soboto, 6. junija, v njej otvorili razstavo Luke Prinčiča z naslovom Rizosfera. Gre za zvočno instalacijo za 8-kanalni zvočni sistem. In v torek, 9. junija, je v večernih urah potekala še izvedba tega dela v živo. Prinčič je uporabil zvoke, pridobljene z digitalno sintezo. Do njih je prišel z metodami individualne interpretacije in izpisovanja čustvenih odzivov na informacije ter spekulacij glede dogajanja v neposredni okolici rastlinskih korenin. Od tod poimenovanje »rizosfera« – označuje področje, ki obdaja koreninski sistem rastlin. Gre za umetniški oris sobivanja rastlin z mikroorganizmi, ki živijo v okolici njihovih korenin. Pri tem se je Prinčič osredotočil na ponotranjeno izražanje zvočnega sveta s sintetičnimi zvoki, ki so se spajali z naravnim življem v Stekleniku in ustvarili umetniško podobo njihovega sveta. Dogajanje v okolju rastlinskih korenin je Prinčiču služilo kot vir inspiracije. Poudaril je, da ne gre za terenske posnetke narave; zvočni material je sintetiziral. Povedal je, da so rastline modularne in jih ne gre primerjati z živimi bitji z organi. Izvajanju je priključil živi zvok prostora v času dogodka. Tako smo se nemudoma potopili v zamolklo bobnenje, ki se je izostrilo v svetel zvok in se gibalo po prostoru. Spremenilo se je v virtualni dež, ki je mehko prehajal med kanali in ustvarjal tridimenzionalni vtis ter nas umestil v srž zvoka samega. Ta je postajal ostrejši in je naposled utihnil, v ozadju pa se je porodil nov, manj definiran zvok, ki smo ga občutili kot približevanje. Ne glede na umetno naravo zvoka smo ga z lahkoto poistovetili z okolico zaradi njegovega organskega značaja, ki nam je v misli nehote priklical zvoke pradavnine ali vsaj naravnega okolja. 8-kanalni zvočni sistem nam je dajal možnost, da se vživimo v zvok, in je glede na okolje (Steklenik in širša okolica, se pravi park Tivoli) omogočal stapljanje s prostorom in poistovetenje zvočnega z naravnim okoljem. Notranja dinamika zvoka pa je vendarle ostala vezana na tehnologijo in je s tem ohranjala sodobno konotacijo. Večer Luke Prinčiča je ustvaril zvočno pripoved o rizosferi in, širše gledano, o življenju zvočne krajine v naravnem okolju. Ponotranjen izbor zvočnega gradiva nam je omogočil, da smo ga podzavestno spojili z okoljem in mu dopustili, da se razvije v neke vrste sobivanje. S tem je presegel nivo zvočne ilustracije in se razvil v nadgradnjo zvočnega dogodka, dogajanja, ki je iz odslikavanja preraslo v samosvoje zvočno upodabljanje.

Z razvojem dela so se zvoki sčasoma osvobajali organske preobleke in postajali bolj avtohtoni, neposredni. Vedno bolj so izražali sami sebe in ne več toliko naravnega okolja, ki so ga ponazarjali. Dogajanje se je zvočno razvilo v kompleksnejši izraz in postalo bolj studijsko. Dobilo je svoj notranji pulz in se zvočno razvejalo v registru. Pripoved se je iz ponazoritvenega polja preselila še v zgoščeni zvočni svet z lastno dinamiko. V zaključnem delu nas je prasketanje ponovno asociiralo na ogenj in nas vrnilo v dano okolje sozvočja z naravo. 

Večer Luke Prinčiča je ustvaril zvočno pripoved o rizosferi in, širše gledano, o življenju zvočne krajine v naravnem okolju. Ponotranjen izbor zvočnega gradiva nam je omogočil, da smo ga podzavestno spojili z okoljem in mu dopustili, da se razvije v neke vrste sobivanje. S tem je presegel nivo zvočne ilustracije in se razvil v nadgradnjo zvočnega dogodka, dogajanja, ki je iz odslikavanja preraslo v samosvoje zvočno upodabljanje. To nas je obdalo in preželo z rahlo, a intenzivno zvočno tvarino in nas vodilo v potovanje v času in prostoru. Lahko smo ga doživljali kot poustvarjanje sveta rastlin ali, na kompleksnejši ravni, kot novo zvočno entiteto v sožitju z okoljem.