Mala nočna glasba

Ob poslušanju prvenca Get Well Soon se poslušalcu morda res najprej utrne prispodoba nočne glasbe, ki je podložna neštetim interpretacijam, seveda odvisno od situacijske lege konzumenta ter razpoloženja. A vsako vnovično poslušanje tega finega produkcijsko-izvajalskega dela odstira široko paleto barvitih pokrajin zvoka, po katerih se je podal avtor, ali po naključju ali ne, to ni pomembno. Morda tisti osnovni delec njegove ustvarjalnosti tiči v biografskem podatku: Uršič se je šolal za slikarja, je ilustrator in se udejstvuje še v drugih perfomativnih oblikah umetnosti. V njegovi godbi tako slišimo kot da s čopičem nanesene zvočne plasti, ki jih bo bolj izostreno uho morda postavilo v okvir novodobnega soula, artističnega popa, prelomljenega beata in počasnega tempa. Toda roko na srce in uho, gre za dosti več kot kolažiranje aktualnih glasbenih izrazov, vsaj tistih, ki se po svojem ostrem robu dotikajo tistega, čemur rečemo indie ali neodvisna glasba.

V njegovi godbi tako slišimo kot da s čopičem nanesene zvočne plasti, ki jih bo bolj izostreno uho morda postavilo v okvir novodobnega soula, artističnega popa, prelomljenega beata in počasnega tempa. Toda roko na srce in uho, gre za dosti več kot kolažiranje aktualnih glasbenih izrazov, vsaj tistih, ki se po svojem ostrem robu dotikajo tistega, čemur rečemo indie ali neodvisna glasba.

Album Get Well Soon je nastajal v dveletnem obdobju, v katerem se je avtorju pridružila skupina The Gradient, kar je vsekakor pripomoglo k širši razsežnosti in izvajalskemu dometu skladb, ki so vselej formatirane tako, da poleg občutka male nočne glasbe za intimno poslušanje zaživijo tudi v živih nastopih. Slednja niso tuja Uršiču, ki se je kot klaviaturist in spremljevalni vokal že preizkusil v skupinah Your Gay Thoughts in Lo – hi – fi. Svojo multiinštrumentalnost in večnamensko glasbofilnost je utrjeval in potrjeval v projektih s pevkama Polono Kasal in Katjo Šulc ter z Bowrainom. Toda središče in stičišče njegove ustvarjalnosti sta vsekakor KALU ter aktualni album.

Album, h kateremu v nenehnem ponavljanju zaporedja skladb vedno pristopam skozi skladbo Never Let Me Go. Gre za upočasnjeno dopolnjujoči se zvočni mozaik, v katerem se poslušalec lahko ujame v poskusu sledenja tako posamične kot skupinske gradacije inštrumentalnih sekvenc. Kot da bi skozi lirično parafraziranje besed »never let me go« poskušal poiskati vse izgubljene delce nekoč trdne z(a)veze, ki so se v enem samem mikro trenutku stekli v klasično melanholijo, melanholijo, ki je, kadar je pristna, enaka tako v digitalnem kot analognem svetu zvočnih izrazov. Že v naslednji skladbi, Freed, smo priče le za hip premočrtnemu aranžiranju rahločutnosti in razsodnosti, ki se, vsaj meni, sliši kot odhod železniške kompozicije nekam daleč v jutranjo zarjo novega dne, ko klaviature obmolknejo kot trobente in se razpršijo v katedrali spominov, ki bi jih najraje pustili za seboj. Za seboj pa nikakor ni moč pustiti oziroma spregledati uvodne skladbe What We Are, klopotajočega se downtempa, ki ga povzdiguje poetika narativnega, a sila smiselno izbranega prepleta klaviatur in vokala. Bežno, a vselej globoko locirano med statičnim in gibljivim. Že v naslednji skladbi, The Loosing Side, se poslušalec potopi v arhipelag čustvovanja, ki dokaj nazorno predstavlja KALU kot sinonim novodobne duhovnosti in duševnosti; a vseeno ne gre za religijski moment, četudi se dozdeva, da vse globlje misli in ideje prihajajo iz nekega nezavednega predela ljudske psihe. Priznam, da se vame kot poslušalca avtorjeve zvočno-lirične akrobacije zarezujejo bolj zaradi mojih lastnih izkušenj in razumevanja godbe kot univerzalnega izročila, ki vselej temelji na čuječnosti in čutnosti. 

Album Get Well Soon dojemam kot zbirko čustvovanja, ki presega obrobja konvencionalnega glasbenega izražanja, kar pa ne zmanjša njegove izpovedne moči in subtilnosti. Za bolj izostreno navigacijo priporočam še skladbe Until We Fade, Forgetters, From Within. Ravno pravšnji preplet nevsiljivega inštrumentalnega in tistega drugega ... onega jaza.