Mama Istra v Šentimentu Rudija Bučarja

Rudi Bučar, izolski kantavtor in neutrudni promotor istrske glasbe, je morda izven matične Obale še vedno »Englishman in New York«, a je z nalezljivo primorsko melodiko in »la vita e bella« optimizmom zlezel pod kožo tudi »celincem« – sprva preko TV ekranov kot udeleženec mnogih popevkarskih festivalov, kot spremljevalni vokalist v skupini Jana Plestenjaka, kot folk izvajalec, danes pa predvsem kot ustvarjalec novega istrskega glasbenega jezika. Rad se pošali, da mu znani istrski glasbenik in etnomuzikolog Dario Marušić pravi »pop Istra«, kar ni iz trte (pardon, oljke) zvito, saj je Rudi pop, rock in folk estetiko posrečeno vsadil v istrsko zemljo. In po dobrem desetletju obdelovanja je na njegovi njivi več kot dovolj pridelka za vse, kar bo zakuhal te dni, in še mnogo več!

Rad imam Istro. Tista, ki jo deli, je politika. Istra je trda, in je ostala. Je prispodoba malega človeka.

Pred koncertom v ljubljanski Drami, ki je bil razprodan že nekaj tednov vnaprej, in ob skorajšnjem izidu Rudijevega petega albuma Šentiment, ki vsebuje tako avtorske pesmi kot tradicionalne istrske napeve in zborovske priredbe, sva se srečala v enem izmed bežigrajskih lokalov. Tam blizu je s svojim Istrabend triom (Goran Krmac – tuba, Janez Dovč – harmonika) ter gosti Boštjanom Gombačem in Maroltovkami pridno vadil za nedeljsko »šagro« v Drami.

Kljub temu da se v zadnjih letih situacija spreminja, se primorski glasbeniki še vedno raje držijo domačega terena, kjer imajo navadno tudi zelo zvesto bazo poslušalcev, v Ljubljano in drugam po Sloveniji pa redkeje zaidejo. Zakaj je še danes tako težko prilesti čez Črni kal? Imate težave s preostalo Slovenijo ali pa ima preostala Slovenija težave z vami? 

Jaz nisem v takšni poziciji, saj igramo po celi Sloveniji. A vseeno moraš najprej narediti dva ali tri kroge, da te ljudje spoznajo, da jih prepričaš. Nam se je zadnja leta lepo odprlo – želel sem si igrati po kulturnih domovih, klubih, folk odrih, in sedaj sem tu.

Ampak tudi ti si potreboval kar nekaj časa, da si se povzpel prek Črnega kala.

Da, a moj cilj ni bil nikoli, da bi se izstrelil v zrak. Nekateri pravijo, da če visoko letaš, nizko padeš. Svojo pot sem začrtal bolj počasi, in ko narediš tisti korak nazaj, imaš trdna tla pod nogami.

Že vrsto let se kot izvajalec ali kot avtor besedila in/ali glasbe pojavljaš na revialnih in tekmovalnih festivalih mainstream popularne glasbe; si stari znanec (in velikokrat tudi zmagovalec) MMS-a, Slovenske popevke, EME, Evrovizije, nastopaš na državnih proslavah … Zakaj se ti zdi pomembno sodelovati na takšnih festivalih? Kaj ti prinašajo, kaj ti pomenijo?

Proti festivalom lahko povemo marsikaj, lahko pa rečemo tudi kaj spodbudnega. Veliko glasbenikov ima kaj povedati proti tovrstnim festivalom, kar je tudi prav, a če se ne prijaviš in ne sodeluješ, na to ne moreš vplivati. Do festivalov sem imel vedno isti pristop kot do ostalih odrov: napisal sem skladbo, za katero sem stal in stojim še danes, in šel sem jo preprosto odigrat na oder. Te skladbe so tudi del mojega repertoarja, uvrstil sem jih na svoje albume. Niso bile napisane samo za te projekte.

Tudi na novi plošči je nekaj takšnih, ki si jih že predstavil na tovrstnih festivalih.

Na novi plošči so predrugačene. Tak primer je Šaltinka. Prvotna zamisel za to skladbo je bila samo vokal in klavir, a ravno v obdobju, ko sem jo pisal, so me iz RTV Slovenija povabili k sodelovanju na EMI, ker so želeli istrsko skladbo, tako da sem takrat zavil malček na levo in naredil aranžma za bando. Za novo ploščo pa sem se hotel vrniti k prvotni ideji. Posnela sva jo z Markom Črnčcem in je takšna, kakršno sem si želel.

Lani si z gosti napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, kjer nisi le predstavil svoje in istrske ljudske muzike, ampak si menda v Ljubljano pripeljal tudi pol Istre.

Prvotna ideja je celo bila, da bi na odru naredili njivo z oljkami in trtami, a je bilo časovno in logistično težko izvedljivo, tako da smo se odločili za oljke in tono soli, in še kaj.

Zakaj se ti je zdelo pomembno, da vse to pripelješ s seboj?

V nekem določenem obdobju odraščanja v muziki, še posebej v folk sferi, sem začutil, da je promoviranje Istre in njene kulturne dediščine tako pri nas kot onkraj meja postalo tudi moje poslanstvo. Začutil sem to breme, ki ga moram od tedaj nositi s seboj in na katero sem sicer po drugi strani zelo ponosen.

Sam si si ga nadel, Rudi. (smeh)

Ja, vem. Zdaj pa pedaliraj. (smeh)

»Io sono un Isolano, livin' in Chicago, in Via Purple 17, eatin' macaroni, fuckin' every mornin', in via purple 17«, tako si pel na prvem albumu (Kapot, 2004). Koliko Rudija je v tej pesmi? 

V avtorskem smislu je to aranžma. To je skladba, ki so jo po vojni prepevali taborniki in izolski rokometaši. Bila naj bi priredba neke italijanske ljudske pesmi.

Torej to ni neka emigrantska pesem?

Ne, ne, tisto je Mamma mia dammi cento lire. 

OD TU SE NANAŠAM NA PESEM ISOLANO – Tu gre za parodijo, čeprav ima v sebi tudi nekaj »emigrantskosti«, a je v bistvu šaljiva, igriva. To skladbo mi je predstavil moj dobri prijatelj Alen Antolovič na svojem rojstnem dnevu. Takrat sva jo zapela približno 636-krat, zaporedoma. Zdaj si pa predstavljajte, kakšna angažiranost je to bila! (smeh) Naslednje jutro mi je še kar zvenela v glavi in sem se odločil, da jo posnamem, ker sem tudi jaz Isolano (Izolan). Absolutno gre tukaj tudi za patriotizem, a še vedno z neko pozitivno noto.

Magistriral si iz jazz petja in aranžiranja na Akademiji za glasbo v Trstu. 

Zanimivo je, ko mi na kakšnem koncertu kdo pravi, da se čuti moj študij petja. A ne gre za to. Absolutno ne uporabljam tega, kar sem se naučil, vrnil sem se k sebi, čeprav včasih za štos še uporabim kak blue note, denimo. A pojem tako, kot čutim.

Kateri jazzist je najbolj vplival nate in zakaj?

Veliko jih je bilo. Tisti, ki sta me premaknila, sta bila zagotovo Thelonious Monk, ki smo mu posvetili celo leto študija, pa Keith Jarrett, a nekako vedno pristanem pri še kom drugem. Moja tedanja profesorica Carla Marcotulli je bila zelo tesna prijateljica Cheta Bakerja. Ko sem slišal njegovo zgodbo, barvo, fraziranje, me je prevzel in od njega sem za časa študija potem malo jemal. 

Kdaj in kako si se odločil, da se boš preživljal zgolj z glasbo? Si o tem dolgo tuhtal in si pripravljal teren ali pa je bila zaveza glasbenemu freelancerstvu hipna? 

Na srečo sem imel podporo staršev, ki sta zborovska pevca, velika ljubitelja večglasnega petja; predvajala sta mi vse od zborov do Eaglesov, Supertrampov, Simona & Garfunkla, Beatlov, Crosby, Stills, Nash & Young – vse, kar je bilo povezano s harmonijami. Spominjam se, ko sem imel kake tri leta in smo šli na sprehod do svetilnika v Izoli, jaz na triciklu, ona dva za mano, in je oče začel peti melodijo, jaz sem jo prijel in potem sta me pustila, da sem pel, ona pa sta hodila objeta za mano, oče je pel bariton, mama prvi glas, spredaj pa jaz vodilno melodijo. Z večglasnim petjem sem bil torej soočen od malega. Tudi na družinskih zabavah je bilo podobno, in to gojim še danes. 

V principu sem bil samouk, študij glasbe sem začel šele pri 24-ih. Po končani srednji šoli sem imel čas razmišljati o tem, kaj bi počel. Vedno ko sem prijel za kitaro, sem odplaval nekam, kjer sem se počutil mehko. Enkrat pa sem se zavestno odločil, da bom pozoren na to, kaj se bo zgodilo, ko bom prijel kitaro v roke in zapel. Hotel sem zaznati ta proces. Takrat sem se odločil, da bo to moja pot, tudi če jem samo česen in koprive. Takrat sem začel pisati, pripravljati svoje stvari, posnel ploščo, dobil prve špile … 

Kako se od glasbe preživljaš danes? Ali bi brez tantiem in zgolj s koncertiranjem in promoviranjem lastnega dela šlo?

Se da. Najprej moraš biti zaljubljen v to, kar počneš. Hkrati se moraš zavedati, da imaš določene sposobnosti in jih kdaj tudi podariti, biti dobrodelen, delati za dobrobit družbe. Ni dobro, da si pohlepen, preveč skromen pa tudi ne. Dobro je tudi, da imaš ob sebi nekoga, ki razume kaj in zakaj počneš, kar počneš. Potem se stvari začnejo odpirati. Meni se je to začelo dogajati takrat, ko sem začel verjeti v tisto, kar delam. Muzika je nenazadnje tudi moja življenjska filozofija. Muzika je življenje.

Povedal si mi, da skušaš pri pisanju glasbe videti celotno glasbeno sliko, z bendom zadnja leta tudi snemate v živo. Kako pa pišeš besedila, kako pridejo zgodbe do tebe?

Zadnja leta sem se distanciral od protestniških tekstov, opozarjanja na to, da nekaj ni prav, da je nekdo mona ipd., ker nočem poslušati jamranja. Raje imam, da se mi kažejo rešitve, pa četudi je to pot k soncu. Optimizem je moje vodilo. O tem pričajo tudi komadi s pozitivno noto, kot so Greva naprej, Samo ti, Tisti ljudje, Ti, Sonce sije. 

Se pravi, nas skušaš malo tolažiti in crkljati?

Ne gre za crkljanje, ampak za to, da je življenje res lepo.

Vem, da si ljubitelj italijanskih kantavtorjev, kot je na primer veliki Fabrizio D’Andre. Kaj te v tej muziki prevzame, kaj najprej opaziš? 

V folk muziko me je povlekel pokojni Luciano Kleva, prej omenjeni prijatelj Alen pa ima veliko zbirko kantavtorjev, tudi oziroma predvsem italijanskih. Sam sem iskal prav to kombinacijo: ljudski inštrumenti in kantavtorski pristop. To je v dveh besedah Fabrizio D’Andre; pa tudi Finardi, Branduardi, De Gregori, Bennato, Paolo Conte. Velikani. A rad bi poudaril, da imamo kantavtorske velikane tudi v Sloveniji, tudi med mlajšimi generacijami. Ko govorimo o muziki, vedno govorimo o tistih, ki so postali znani pred tridesetimi, štiridesetimi leti, a imamo veliko odličnega mladega kadra. Imamo tudi Kantfest in dosti institucij, ki to dejavnost podpirajo. Nenazadnje imamo tudi veliko kantavtoric. Vsi si pa od tega želimo preživeti, nekaterim uspe, drugim spet ne. Kak udarec več – in bi zid padel. 

Si velik ljubitelj zborovskega petja, velikokrat ga vključiš na večje koncerte, projekte. Z zbori si posnel album (kvartet 7 Plus – Kantajmo), na novi plošči bomo prav tako slišali nekaj zborovskih priredb tvojih in istrskih ljudskih skladb. In še tvoja družina izhaja iz tega miljeja. Kaj je v strukturi zborovskega petja takšnega, kar te privlači?

Tu sem težko objektiven, ker izhajam iz zborovske družine in mi je bilo to dano. Verjetno me fascinira neka ubranost, skupinsko petje že samo po sebi, barvna usklajenost vokalov. To je moje. Sem pa pristaš moških zborov, a tudi ženske rad slišim, tudi sam sem štiri leta pel v mešanem zboru, pisal sem skladbe za vse vrste zborov, a največ za moške. Že kot otrok sem rad poslušal Slovenski oktet. Teh narodnih pesmi, ki so jih peli, nisem nikoli sit. Zato sem zelo ponosen, da je letos ravno Slovenski oktet odpel dve moji skladbi. To je zame v istem rangu, kot če bi to naredil Paul Simon.

Že vrsto let raziskuješ, predeluješ in na novo izumljaš istrske glasbene in pesemske tradicije, a najprej oziroma v srednji šoli sta bila glavna grunge in rock, tvoja skupina Spirits. Kako si iz grungea padel v tradicionalno muziko? 

Preskok ni bil toliko stilski. S Spiritsi smo šli narazen, takrat sem srečal Luciana Klevo, ki mi je predstavil istrske inštrumente, in Alena, ki mi je podtaknil italijanske kantavtorje. Za tiste, ki so me poslušali prej, je bil to šok, jaz pa sem si želel istrsko glasbo pripeljati v kulturni dom, sploh ker je ta muzika veljala za nekaj, kar se poje na šagrah (zabavah). Nekateri so se celo posmehovali. No, lani sem s to muziko uspel napolniti Gallusovo dvorano.

Že za prvi album Kapot, a tudi za Kambiament si hodil po Istri z diktafonom in snemal stare istrske pesmi. Kako je to izgledalo? Si hodil od vrat do vrat?

Sicer sem imel že prej doma precej znanih skladb, ampak sem hodil tudi od vrat do vrat. Kakšna so se tudi zaprla. Pri Kambiamentu je bilo to že malce drugače. Takrat so me že klicali in sem šel kaj posnet; je bilo lažje. Mula Jole je takrat že naredila svoje. Po Kambiamentu se nisem več toliko posvečal raziskovanju, ampak bolj promociji. Čeprav na plošče dajem že pretežno svoje avtorske komade, jih pišem tudi v istrskem jeziku, dodajam istrske glasbene elemente, kot so male terce, istrske lestvice ipd. Hkrati pa jemljem Istro s seboj. Imel sem več glasbenih izletov, a vedno ko sem se vrnil k Istri, me je čakala z odprtimi rokami.

Kakšen je tvoj odnos do ljudske glasbe? Imaš kakšne moralne, etične zadržke pred spreminjanjem materiala, ki ga dobiš na terenu oziroma ga najdeš v drugih virih?

Kadar delaš z ljudsko pesmijo, je prav, da jo oblečeš v nek aranžma in poskrbiš za to, da bo še vedno prepoznavna. Spet se vračam k Monku, ki je rekel: »S pesmijo lahko delaš kar hočeš, a spoštuj tradicijo.« To mi je ostalo še danes.

Ampak spoštovanje tradicije za marsikoga lahko pomeni marsikaj.

Če je tvoj cilj, da bi ljudsko glasbo ohranil živo, jo oblečeš v nek aranžma in jo ponudiš svoji publiki, ki to muziko posluša. Če publika to sprejme, ljudska pesem ostane še vedno med ljudmi. Če ti kaki ljudje očitajo uporabo raznih modernih prijemov, loopanja ipd. in ti pravijo, da oni včasih niso tega počeli, jim jaz pravim, da so se tudi oni včasih vozili s fičkom, danes pa z opel astro. Ljudsko pesem mora vsaka generacija predrugačiti in jo približati ljudem, da jo sprejmejo. Če je ne, potem gre pesem v pozabo. Ljudska pesem mora imeti kljub drugačnemu aranžmaju še vedno prepoznavno osnovo – melodijo in tekst.

Ko sva že pri tem vprašanju: spominjam se, da si pred mnogimi leti, ko smo imeli desno vlado, nastopal na proslavi za dan državnosti z ljudsko istrsko pesmijo Alza la gamba Mariza, ki si jo za tisto priložnost moral popraviti v Dvigni nogo, Marica, kljub temu da je bila napisana v istrskem dialektu, ki je del dialektov Republike Slovenije. Zakaj jim nisi pokazal noge in zapel izvirne variante? To me še danes bega.

Tu ne gre za kazanje nog. Gre za muzikološko vprašanje. Jaz sem se pozanimal, če lahko takrat to naredim. Govoril sem tudi z Marinom Kranjcem, takrat je z mano igral. 

Ampak v končni fazi je prej politično kot muzikološko vprašanje.

Teh političnih vprašanj imamo pri nas veliko. Veliko pesmi obstaja tako v italijanščini kot v slovenščini. Kaj je torej prav? Mi smo na tromeji, a jaz nacionalnih pridevnikov, kot so slovenska, hrvaška, italijanska Istra, ne maram. Zame je Istra Istra. Če gremo v Pulo, Savudrijo, Labin, ostajamo v Istri, torej doma.

Ali celinska Slovenija sploh razume kompleksno multikulturnost Istre? 

Ne vem, če lahko odgovorim na to vprašanje. To se trudim ponesti v svet. Rad imam Istro. Tista, ki jo deli, je politika. Istra je trda, in je ostala. Je prispodoba malega človeka.