Manifest upora št. 2

Nič novega ne bom povedal, če rečem, da smo postali žrtve informacijskega sistema. Ne enega, več njih, zato zaradi preobremenjenosti nismo več sposobni spremljati in vrednotiti kopice podatkov, ki nas vsakodnevno nagovarjajo na vsakem koraku, kaj šele ločevati med tehtnimi vsebinami in (pod)povprečjem. Dnevno v svoj elektronski nabiralnik prejmem nepreštete promocijske umotvore (da o priloženi »plastiki« in vsebinski plehkosti ne izgubljam besed) že ob izidu ene same pesmi ali videospota, zato lahko marsikateri preverjanja vredni podatek nehote ostane spregledan. Na istem mestu tu, najnovejšo ploščo metliških pionirjev podalpskega punka, novega vala in še česa Indust-Bag, sem hranil že nekaj časa, medtem ko bi mi predstavitveni nastop v Menzi pri koritu pred dobrim mesecem skoraj ušel s koncertnega radarja. Hvala, Boštjan in Igor. Na njem je skupina kot že tolikokrat poprej s svojo držo zgolj poudarila vse tisto, kar je zapisano na nosilcu zvoka. In ja, zvočni zapis in vsebina sta aktivni opoziciji vsemu, kar se mi je zapisalo v prvih nekaj stavkih. Osmi album skupine Indust-Bag je vzorčni primer, kako bi radiofonični in drveči punk-rock moral zveneti: privlačno, melodično, brez trivializacije ali podrejanja stereotipom. Krasi ga skladna in, lahko rečemo, že kar kanonična struktura ritma ter »medvrstična« stilska meandriranja, ki niso odvisna od substance in žanrskih pričakovanj. Od prvega do zadnjega akorda imajo člani skupine pod kontrolo izvajano glasbo, ki kljub odprtemu zvoku, šarmu melodij in spretnih kitarskih mediger deluje izzivalno v svojih podrobnostih, na podlagi katerih se album kot celota takoj usede v ušesa.

Skupina Indust-Bag je bila že od svojih začetkov dvokitarsko preveč prvinska in nič kaj pozerska, da bi se jo lahko obravnavalo kot eksperiment ali se ji pripisovalo kake postmoderne pridevnike. Morda so jo celo umeščali v žanr punka oziroma samo žanr punka, kar ni upravičeno, saj so fantje agresivne akorde po pravilu nadgrajevali ali dopolnjevali z drugimi stilskimi elementi, kot so senzibilnost power popa, garažni in pocestni blues, nad katerimi je samostojno bdela ritem sekcija v maniri najboljše plesne šole motowna, s čimer so znotraj slovenske alternative v svojem glasbenem narečju o(b)stali dokaj osamljeni in nedotakljivi. To jim je dalo prepotrebno prednost pred kolegi, saj so lahko, in to vešče, citirati sami sebe in jim nikdar ni bilo treba na kakršenkoli način trgovati z občutki. To je razvidno že iz vinilnega spomina Zavržena mladost, plošče, ki jo je pred leti izdala švedsko-balkanska založba NE Records. V svojih pesmih so Industbagovci vedno znali oblikovati in razvijati drugje spregledano ranljivost, ki na kratki rok ni nujno najprivlačnejša, na dolgi rok pa ponuja marsikateri odgovor, ki je na koncu koncev lahko tudi plod naivnosti. Ali kot pojejo v pesmi V jedru sreče: »Skozi jedro sreče / Naj gorijo sveče / Za novodobne sužnje / In družbeno moteče.« V njihovem primeru to nikdar ni bila hiba, temveč poistovetenje s problemom oziroma izhod iz cone udobja. Na istem mestu se posluša kot naravni ali logični naslednik predhodnega albuma Kontro kontroli, kot manifest številka dve zadnje petletke, kjer se skupina postavi v vlogo opazovalca trenutnih razmer, ki ne zna držati jezika za zobmi. Skoraj vsaka pesem na njem se začne tam, kjer se je na preteklem ena zaključila. S tem ohranja nekdanjo uporniško držo, na kar po svoje namiguje tudi naslovna pesem Na istem mestu tu, hkrati pa neposredno kritizira pasivnost in samozadostnost novih generacij. Še pred nekaj leti opevana strast in upanje se tokrat spreobrneta v zmedo, zaroto in propad. Stvari vseeno niso tako črne, saj je besedila treba jemati izključno kot svarila, kot brco v zadnjo plat, in ne kot obliko (dokončne) resignacije ali vdaje. Med verzi se namreč lupijo elementi vzpodbude, ki naj bi obračunali z družbenimi odkloni vsakdana, da se končno nekaj spremeni v naših življenjih. Na bolje, seveda, in s prepotrebnim opozorilom. »Ni dovolj pogum, če vključen ni razum,« slišimo opomnik v pesmi Propad, ki se nadaljuje: »Lahko samo stojimo in pravimo: Ne grem se! / Te igre predvidljive za podle interese.« Vsaka podrobnost s tranzicijsko dediščino tistih, ki so si pozneje prisvojili zasluge osvobajanja misli v osemdesetih na račun drugih, je namerna! Indust-Bag skozi vseh devet pesmi na albumu potrjuje poetične misli kronista punka Jona Savagea, da je punk nekoč umrl, da bi lahko znova živel. Na istem mestu je neposredna lekcija, kako oblikovati osmišljene pesmi upora in kako jih znotraj omejenih resursov plasirati med poslušalce.      

Osmi album skupine Indust-Bag je vzorčni primer, kako bi radiofonični in drveči punk-rock moral zveneti: privlačno, melodično, brez trivializacije ali podrejanja stereotipom. Krasi ga skladna in, lahko rečemo, že kar kanonična struktura ritma (ne glede na to, koliko bobnarjev se je v preteklosti že sprehodilo skozi skupino) ter »medvrstična« stilska meandriranja, ki niso odvisna od substance in žanrskih pričakovanj. Od prvega do zadnjega akorda imajo člani skupine pod kontrolo izvajano glasbo, ki kljub odprtemu zvoku, šarmu melodij in spretnih kitarskih mediger deluje izzivalno v svojih podrobnostih, na podlagi katerih se album kot celota takoj usede v ušesa. Če poenostavim: to je plošča, ki jo deneš v predvajalnik, naviješ do konca in je ne odložiš, dokler se ne odvrti zadnja pesem.