Marcipan slovenskega šansona

Ali imaš ali pa nimaš. In Ana Mezgec ima. Ne da bi to bilo merilo ali ključna stvar, ampak še profesionalni glasbeniki iz čisto drugega, diametralno nasprotnega, komercialnega spektra so kimali. Skratka, zasedba Nakana ima tisto nekaj. Tisto neoprijemljivo, neopisljivo. Tudi luštno. Čeprav je Nakana obdana, (samo)obtežena z nazivom »novi slovenski šanson«, se ne le znajde, temveč se iskri, sveti, žari. Ko doživiš zasedbo, kakršna je Nakana, ki igra sredi pestrega festivala pred ne ravno številnim občinstvom, se pokaže razlika. Ne v žanru, ne v glasu, ne v stasu, ampak v pristopu, karizmi, osebnosti, v zgodbi, pristopu, načinu. V Ani Mezgec. Na albumu, pa če je ta še tako šegavo zagnan, kot je bil njen prvenec Gozd not (2024), je ne moreš doživeti. Ne tako. Pritegnila že bi, ne bi pa zgrabila. Ana Mezgec bi lahko bila še ena v nizu tistih, ki so imeli idejo, dovolj znanja, še več zagona in nekaj poznanstev in so izvedli projekt in mu dali ime. In bi skupinsko izpovedala, kar se mora izpovedati. Ampak Nakana ni samo to, zagotovo ne v živo, na albumu pa tudi ne. Je dragocen primerek neustavljive izpovedne ustvarjalnosti. Rariteta. Ker je hkrati naivna in izkušena. Ker je poznavalska, a tudi hripava in hrapava.

Nakana je na Festivalu Lent v Sodnem stolpu nastopila zadnjo junijsko sredo, na šesti festivalski dan. Na prenovljenem, sicer pa tradicionalnem odru, kjer je uvodni dan Marko Grobler razprodal vseh dobrih 80 sedežev, enako kot Grafenauer Flamenco Project, kar je dokaz, da ima festival svoje zvesto in zvedavo občinstvo tudi za bolj intimne koncerte, ampak ne samo zanje. Ker gre za širok, četudi uveljavljen festival, je Nakana (ali Belim, ki spaja slovansko, balkansko, romsko kulturo) vse bolj in bolj drzen izbor. Mlajši ko so, bolj je tvegano in težje premami. Ampak Gregor Čerič, producent Sodnega stolpa, je kmalu po začetku koncerta, ko je Nakana pritegnila pozornost in je ni niti za hip izpustila, povedal, da je bila prav ta zasedba med njegovimi prvimi izbori. Najbrž zato, ker ti glasbeniki spominjajo na iskrivost prejšnjih generacij, ki so polnile odre, kakršen je Sodni stolp. Niso sicer Katalena ali kaj takega in Ana ne Mia Žnidarič, prav zelo daleč pa prav tako ne. So pač moderni. Ampak če je tehnika pogosto nad izvedbo, ko se našteva diplome, šole, akademije, se redkokdaj potisne naprej vlogo nastopa, pristopa. Pri Nakani drugače ne gre in ne more biti, ker gre za res razigrane, spevne, humorne in tudi družbenokritične in alternativno harmonične skladbe. Nekaj povedo, ne spet na tako zelo edinstven način, vsekakor pa vabljiv. 

Sami glasbeniki pravijo, da »v tišino s svežino rišemo nenavadne svetove slovenskega alter šansona, komorno-instrumentalnih ter jazz-fusion glasbenih kreacij«. Eno je navajanje žanrov, kar je dobrodošlo, ampak nekaj drugega je potem izvedba v živo. Tam žanrski opisi nimajo pomena oziroma moči. Alter šanson? Mogoče, ampak šanson je šanson. In Ana Mezgec je takoj v uvodni skladbi Vse na svojem mestu, ki govori o maničnem pospravljanju vsega od stanovanja do groba, od samega začetka nastavila festivalsko (lentovsko) redko videni ritem, dinamiko, iskrivost. Brez tipanja ali postopne gradnje, nekaj med hripavim in raskavim glasom, ki je med komadi, ne pa v njih, primorsko zaznamovan. Ana Mezgec deluje še nedolžno, izvirno, neobhodno neponovljivo, ko drdra svoje misli, napoveduje komade in se potem potopi vanje. Z violino v roki, h kateri pa se ne zateka kot k bergli. Pozna se, da prihaja iz vasi Trnje pri Pivki, z dežele Ane Pupedan. 

Ja, Nakana je tudi bend. Zasedbo tvorijo še Gašper Peršl (bobni), Jošt Lampret (bas), Leon Firšt (klaviature) in Tilen Stepišnik (kitara). Kako to deluje? Tako na albumu kot v živo najprej kot spremljava, ki priskrbi podlago za izstopajoča besedila. Ana Mezgec se je naslonila nanje, suvereno in vestno. Kako se tudi ne bi, saj gre za izvrstne glasbenike, kar je tudi sama, akademsko izobražena in kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija nasploh obkrožena s preverjenimi instrumentalisti. Ni lahko poriniti besedil, idej, sporočil naprej na tak način. Besedila, tematike, motivi so v samem stilu igranja. Gradbeniška je bendžovski spev, izbruh o tem, kako je graditi na mlahavih tleh. Vse na svojem mestu pospravlja, v Kot da ni nič pa se »drevesa požvižgajo« na vse skupaj, ko »cvetijo, kot da ni nič«, medtem ko se v Nihče več, najtrši skladbi, »srce spremeni v pepel«. Upor, molovski, udaren, vokalno nemara prezahteven, vsekakor pa najdrznejši v paleti skladb. Pokaže, da Ane ni strah brskati še kje, tudi zelo globoko. Kajti brez tega bi bile preveč predvidljive skladbe, kot je jazzovsko barska Naključje ali briljantno poznovečerna Marcipan. Je še en izziv, vokalno najbolj očiten. Pesem ima nastavke popevke, besedilo je mojstrsko, prav tako kot aranžma. Pa ne, ker bi želela biti popevkarska, toda vsaj uvodoma zapelje, da bi lahko bila festivalska, potem pa se zasuče in požge prej opevane mandljeve nasade. Če bi Vita Mavrič iskala naslednico, jo ima. Nagovori Anina svojevrstna raskava spevnost, ravno prav hripava in še bolj pravšnje ranjena. 

V živo Nakana prvikrat vendarle ni stanovitno oprijemljiva izkušnja. Žanrsko preskakuje, ne preveč, ampak še z odra je obraz zasedbe, Ana Mezgec, poudarila, da je pravzaprav vsak komad drugačen. Tako je bilo tudi mišljeno. Še dobro, kajti Nakana na koncu zapade v blues Marele paralele, kjer Ana dobi še eno priložnost, da pokaže, kaj in kdo je, kaj in s kom je kaj doživela. »Solze hrepenenja, dan za dnem polzijo« so verzi, opojno prepuščeni instrumentalnemu polzenju, ko kitara joče čez klaviature in otožne bobne. Blues je Nakani blizu, zelo blizu. Dela. Ker (ga) dela bend. Škoda je morda, da ni več takega padajočega, razpadajočega, zapacanega, razjokanega bluesa. Ne zato, ker bi se to nujno prilegalo vokalu, ampak obratno, ker se prilega bendu. Skoraj tistemu, kar beseda nakana tudi je: načrt, navadno slab, skriven. Skriven zagotovo je. Slab? To pa zagotovo ne. 

Ana Mezgec bi lahko bila še ena v nizu tistih, ki so imeli idejo, dovolj znanja, še več zagona in nekaj poznanstev in so izvedli projekt in mu dali ime. In bi skupinsko izpovedala, kar se mora izpovedati. Ampak Nakana ni samo to, zagotovo ne v živo, na albumu pa tudi ne. Je dragocen primerek neustavljive izpovedne ustvarjalnosti. Rariteta. Ker je hkrati naivna in izkušena. Ker je poznavalska, a tudi hripava in hrapava. Nakana s tem skoraj gotovo ne bo prišla na radio, ne bo se prijavljala na pop/tv festivale. In ogledi pesmi na YouTubu ne pridejo do štirimestne cifre. Tudi sedežev je bilo tisto sredo na Lentu znatno več praznih kot zasedenih. Nakana je pač hudobna v tem, da je skrivnostna. Ampak vsekakor ne sama sebi. Ko si do take mere zvest sebi, takrat lahko kaniš karkoli.