11.08.2017

Maribor za šestnajst strun

Plošča Godalnega kvarteta Feguš je dokument mariborskega prispevka k temu glasbenemu žanru. Njeni avtorji, od skladateljev del prek izvajalcev do urednice izdaje, so namreč Mariborčani ali pa so vsaj poklicno povezani s središčem slovenske Štajerske.

Aleš Nagode

Slovenska dela za šestnajst strun

Godalni kvartet Feguš

Slovenska dela za šestnajst strun

ZKP RTV Slovenija
2016

Dela slovenskih skladateljev za godalni kvartet se le redko dotaknejo poslušalstva. V  koncertnem življenju so večinoma obvezni privesek koncertnega sporeda z deli iz svetovnega glasbenega repertoarja s širšim dometom, a še redkeje pa so ljubiteljem komorne glasbe dostopna na glasbenih fonogramih. Zato je toliko bolj hvalevredna odločitev glasbene založbe ZKP RTV Slovenija, da izda CD ploščo s posnetki del slovenskih skladateljev v izvedbi Godalnega kvarteta Feguš. Edicija je dokument mariborskega prispevka k temu glasbenemu žanru. Njeni avtorji, od skladateljev del prek izvajalcev do urednice izdaje, so namreč Mariborčani ali pa so vsaj poklicno povezani s središčem slovenske Štajerske. 

Ploščo Slovenska dela za šestnajst strun uvaja Kvartet Viktorja Parme, očarljivo delo, ki ne more skriti ujetosti avtorja v glasbeni blišč Ringstraßenzeita. Čeprav bi pred nekaj desetletji v skladbi še pogrešali intelektualno globino, značilno za največje stvaritve 19. stoletja v tej zvrsti, je v času poplitvenega postmodernizma s svojim sproščenim prehajanjem med iskrenim lirizmom in operetno lahkoživostjo dobrodošla popestritev skope repertoarne ponudbe slovenske glasbe za godalni kvartet. Tehtnejši je Godalni kvartet Igorja Štuhca, ki se pri zasnovi tristavčnega ciklusa navdihuje pri klasičnih vzorih. Odlikuje ga trdna, jasno izrisana forma s pretežno polifonim razvijanjem preudarno odmerjenega glasbenega gradiva. Pretežno linearna zasnova lepo izkorišča zvočne možnosti štiriglasnega godalnega ansambla. Zvočnost zasedbe in godalnih inštrumentov še izraziteje raziskuje Tomaž Svete v enostavčni I cantici dei angeli. Skladba, ki se programsko opira na Razodetje po Janezu, se pne v raznolikih zvočnih poljih, ki segajo od eterične prosojnosti do napete dramatičnosti. Kratka predigra Emerika Berana je kar nekako ukleščena med dve sodobnejši in morda tudi tehtnejši deli. Polifono razvijanje v razmeroma tesen zvočni prostor stisnjenih glasov godalnega kvarteta ne daje najboljših rezultatov. Zdi se nekako neidiomatsko in je zares (pre)oster kontrast pretanjenemu izkoriščanju zvočnih dimenzij zasedbe v prejšnji skladbi. Zadnja skladba na plošči je Godalni kvartet št. 1 Maksimiljana Feguša, očeta članov kvarteta. Skladba naj bi bila, kot piše v spremnem besedilu, nekakšna symphonia domestica, se pravi programski odsev življenja družine. Delo prinaša tri po zasnovi raznolike stavke. Prvi in zadnji sta precej abstraktni zvočni sliki, v katerih lahko domnevno programsko ozadje razpozna le poslušalec s precej domišljije, medtem ko je srednji, najobsežnejši, dostopnejši, nenazadnje že zaradi zasnove, v kateri se spevni lirizem izmenjuje s poskočnim valčkom.

Dejstvo, da godalni kvartet sestavljajo družinski člani, prinaša prednosti in slabosti. Prednost je brez dvoma povezanost članov, dolgoletno sodelovanje in enak glasbeni predstavni svet. Na drugi strani je delovanje ansambla omejeno z izvajalsko-tehnično usposobljenostjo in umetniško domišljijo najšibkejšega člena sestava. Izvedbe na ploščo uvrščenih del so zato zelo različne. Brez dvoma najbolj prepričajo izvedbe sodobnejših del (T. Svete, M. Feguš, deloma tudi I. Štuhec), v katerih iskanje drugačne zvočnosti, izrazito linearna zasnova in pretežno disonantni harmonski jezik porivajo tradicionalne vrline uigranega godalnega kvarteta v sfero odvečnosti. V izvedbah obeh del z začetka 20. stoletja pa prepogosto prihaja do izraza intonančna nezanesljivost, pri Parmovem Kvartetu tudi artikulacijska nesproščenost in (pre)velika nihanja v tempu, ki bi jih le stežka pripisali umetniški zasnovi izvedbe.

Plošča Kvarteta Feguš je kljub temu spomenik mariborski glasbeni kulturi, predvsem pa domačemu muziciranju, dejavnosti, ki ji v času vseprisotnih glasbenih konzerv grozi dokončno izumrtje. Morda bo v teku stvarnosti, ki vedno znova dokazuje svoj smisel za ironijo, ta nova glasbena konzerva spodbudila še druge ustvarjalce in izvajalce k negovanju te najplemenitejše zvrsti komornega muziciranja ter morda celo porodila zamisel za še kakšen družinski ansambel.