Martinove poti

Martina Vogriča Dežmana, alias Martin Martian, je širše občinstvo spoznalo leta 2020, ko je njegov single Moje napake – Na skrivaj, ki ga je zložil v sodelovanju z zasedbo Thomas March Collective, postal najbolj predvajana skladba slovenskega izvajalca na Valu 202. Poleg tega je bila istega leta skladba izbrana za najboljšo objavljeno pesem. Romantična akustika, ki se nežno in bežno oprijema Martinovega recitirajočega petja ob neizbežno plavajočem ženskem vokalu v ozadju, je postala zmagovita enačba skladateljevega glasbenega izraza. Odskočna deska, ki je čez nekaj let ustvarila čislani prvenec. Album Slamnate poti je izjemen prvenec, na katerem se magičnost kitarske akustike oplaja z zvrhanim občutkom za dramaturgijo dodanih inštrumentov. Ti še dodatno poudarjajo Martinova besedila, ki so polna gibljivih slik, kot da bi šlo za nekakšen potopis skozi odmev srčnega (ne)mira.

Album Slamnate poti odpira še ena hit skladba, Roadtrip, kjer se Martinov glas znajde v vokalnem duetu z AKA Neomi – prefinjen besedni dovtip, v katerem dialog postane poligon ljubezenskega dopolnjevanja za življenje na poti. Ob poslušanju se mi je utrnil spomin na kultne škotske romantike Belle & Sebastian, ki so s svojo večpredstavno akustiko presegali meje neodvisnega folk rock izraza. Martin Martian v tem oziru ne zaostaja za sodobno implementacijo sozvočja v rudimentarno obvladovanje klasične kitare kot nosilke skladateljevega univerzuma. Navsezadnje je profesor kitare, ki svoje klasično znanje predaja novim generacijam, tudi morebitnih bodočih glasbenikov. 

Ta njegova izvajalska mehkoba se morda najbolj odraža v pesmi iz naslova albuma. Skladba Slamnate poti poustvarja avizo zunanjega sveta, kjer se kitara sliši kot korakanje skozi nostalgične spomine. Pri tem ljubezensko hrepenenje preveva vsako melanholično sliko iz preteklosti, od rdečega puloverja, dotika dlani in nasmeha na obrazu do kave na balkonu. Popolno aranžersko nasprotje, a še vedno v Martianovem slogu, je skladba Dej mehko, kjer prebujanje v jutranjo zarjo narekuje optimistično poželjivi in hkrati lahkotno poskočni funk interludij. V podobno osvetljenem vzdušju se sliši skladba Svoboda, kjer Martin pravi, da »diši telo, ki nosi nam svobodo«. Tu zvočna aviza, polna minimalistične simbolike, prinaša obliž nedolžne pomirjenosti, ki se razleze po celotnem telesu in razumu poslušalca. Zaključna pesem Mir nas ponese v satenasto tišino, kjer kulminacija stopanja čez prag odzvanja kot vnovični odhod. Kot da bi nam Martin sporočal, da je cilj potovanja vselej prihod v ljubezensko gnezdo, četudi je sla po odhodu v iskanju sebe močan atribut, ki ga vedno uravnava ritem srca in malokrat glas razuma. 

Album Slamnate poti je izjemen prvenec, na katerem se magičnost kitarske akustike oplaja z zvrhanim občutkom za dramaturgijo dodanih inštrumentov. Ti še dodatno poudarjajo Martinova besedila, ki so polna gibljivih slik, kot da bi šlo za nekakšen potopis skozi odmev srčnega (ne)mira. Ljubezenske izpovedi so intimno podoživete, vendar pulzirajo tako univerzalno, da skoraj vsak poslušalec lahko najde svoj košček prehojene poti.