Mastna petintridesetletna slast

V tem, da je Vlado Poredoš, pevec skupine Orlek, že v penziji in hkrati še dela kot kustos v Rudarskem muzeju Zagorje, bi bilo lahko veliko ironije, če ne bi bilo še več simbolike. Ne zato, ker bi bil Poredoš obraz skupine Orlek, ki da je, no, oba skupaj, za v muzej. Ravno to je: po petintridesetih letih skupina Orlek je muzej. Na prostem, v živo. Sami sebe razstavljajo, sami sebi so kustosi, in to na pri nas še redko videni način. Ker svoje tradicije ne vnovčijo, ni spektaklov, ni naslovnic. Orlek je bend, kakršni so obstajali nekoč, ko so nastali sami. Pa ne da bi obtičali v tistem času, zganjali retro. Ne. Svojevrstni so Orleki tudi zato, ker še izdajajo take albume. 3.5 Polnomastno je orlekovsko prismuknjen album, tudi kolaž, kombinacija. Pet od dvanajstih pesmi je že bilo izdanih, pa vseeno, ko vidiš Orleke v živo, dobiš, kar se je zdelo, da je že izginilo; mlajši pa, tako ugibam, starejšo zasedbo, ki ne nosi teže nostalgije. Ne. Orlek je polnomasten. Bend je med drugim v sklopu svojega jubilejnega leta nastopil na letošnjem Festivalu Lent. To je bil koncert, kjer vidiš prešerne obraze in skoraj nobenega telefona v zraku. Skupina Orlek je muzej na prostem, in to v najboljšem pomenu besede. 3.5 Polnomastno kaže, zakaj je takšna, kakršna je. Ker dela tako, kakor si želi. Ker ve, da se ceni iskrenost. In če kaj, je 3.5 Polnomastno prekleto iskren album. Če se odločiš za mastno, ni poti nazaj. 

Skupini Orlek že desetletja uspeva biti, karkoli želi biti. Devetdeseta so bila kaotična na svoj način, a se je s knap'n'rollom prebi(ja)la. Bili so tudi časi, ko je bila politična na žlahtni, lokalni, nevsiljiv način, pri čemer je bilo najbolj presenetljivo to, da je Poredoš Zasavce opazoval z zunanjimi, ravninskimi, prekmurskimi očmi. Ker ni iz Zagorja. Bizarna kombinacija ravnice in hribovja, ki je rodila zagon, plejado žanrov, zajetno zasedbo, ki je žarela s pleh bando. Orlek je na uvodnih sedmih albumih v dvanajstih letih naredil več kot dovolj. In se odločil tudi za obdelave in pogled nazaj. Ampak vmes je s pomladitvami tlela avtorska žilica. 

Po migetavi plošči Živel rokenrol (2019) zdaj 3.5 Polnomastno že z imenom deluje, no, polnomastno. Poln album je to in občasno pričakovano mastno revirski. Taki kartoni mleka niso več v ospredju, spredaj so že lep čas malo manj mastni. Orlek je pa še žlahtno masten, domač. Pa ne na ruralen, starikav, zastarel način. Poredoš in Jure Tori sta še tukaj, od začetka, album 3.5 polnomastno pa je nekaj vmes. Ko si privoščiš adaptacijo treh velikih skladb (Na Kum, Punca s šohta, Adijo knapi), zadiši po kompilaciji. Toliko bolj, ko dodaš priredbo Mali bogovi (Martin Krpan) ter prirediš Vinsko trto in Življenje gre naprej. Zato težo albuma pravzaprav presodijo novi komadi. 

Na albumu Živel rokenrol sta Poredoš in Tori pisanje odprto predala mlajšim članom (Ivo Vidergar – kitara, Kristijan Adamlje – saksofon), zdaj sta to omejila. Uvod z Zlatorogovo pesmijo, ki daje še eno priložnost dvojcu Vidergar-Adamlje, je odkritosrčen poskus, kako spet zagnati knap'n'roll energijo, kakršno so v Orleku iznajdevali od leta 1989. V pesem, ki ni njegova, Poredoš vloži vso energijo, vokalno linijo še ujame, četudi je ta skoraj previsoka. Načeloma vse štima, refren ne pretirava, deluje kot napitnica, toda izrazito večglasno petje morda želi preveč. Produkcijsko se zelo sliši Draga Popoviča, njegova topla, poudarjena produkcija si rada podaja kitare in klaviature med pazljivo naciljanim vokalom ter odmerja po znanih dozah. Skratka prepoznavno, v tem primeru deluje le za odtenek preblizu Mi2. Ampak po svoje je to lahko dobrodošlo, saj pokaže, da Orleki znajo posneti zreli rock, škoda je le, da se pri tem izgubi knapovski del. Daleč je, denimo, komad tipa Mala Zagorjanka. 

Knapovski del se v sveži obliki povrne v Pesmi o Savi. Ni prva o naši največji reki, iz česar se Poredoš poheca na koncu, ko doda »Sava šumi« in spomni na Dekamerone in Miho Kralja. Pesem o Savi je polnozvočna, polnomastna, zelo ji koristijo spremljevalni ženski vokali (Tina Adamlje, Neva M. Hafner). Nekaj vedrega je tudi v Torijevi harmoniki, pod katero se pozna avtorstvo nekdanjega kitarista Bojana Berganta. Pesem bi pred desetletji najbrž imela bolj izpiljen vokal, toda Poredoš ne popusti, ta Sava pa je zdaj izrazito svetla. Skoraj kot turistični prospekt. V ta milje sodi tudi Večer ob Kolpi, še en prijeten prispevek Berganta. Če kje, zrelost tukaj ob večinoma le kitari kar kipi. In enako polna je poezija: »Kolpa pa teče čez kraje in čas / znova mlad je obraz«. Nehote postane prav Večer ob Kolpi skrito jedro albuma. Orlek je tukaj res bend, star petintrideset let, in to je v taki maniri kompliment. 

Dva avtorska komada sta še Na morje in Potujoče božično darilo. Gostovanje Maje Predatoria v prvi je briljantno. Med vsem, kar premore 3.5 Polnomastno, to gostovanje največ pridoda. Nekaj Josipe Lisac je v tej gostji, predvsem zato, ker ko vstopi po uvodnem orlekovskem verzu, komad odpelje daleč stran. Ni prva, gotovo ne zadnja pesem, ki željno pelje na morje čez Trojane. Rdeči fičo je vizualno učinkovit v videospotu za Na morje, za ušesa pa je bolj močen zgodbeni vokal Poredoša, ki deluje nekaj desetletij mlajše, a hkrati tako zrelo. Maja Predatoria izkoristi polnost Orlekov do zadnjega takta, Vlado Poredoš pa ve, kdaj stopiti v ozadje in postati pripovedovalec. Če bi to bil prvi singel, bi imel resne možnosti za še kaj več. In še dobro, da ima album tudi komad, kakršen je Potujoče božično darilo. E, še se da. Posneti komad, kjer se skoraj fuša, ja, fuša. Za natanko četrt tona. Namensko je, bluesovsko. Pa saj je ta bend posnel Luftrajder blues, tedaj skoraj v maniri Blues gnjus kultnih Buldožerjev. Zdaj pa si Orleki privoščijo žejen, po orlekovsko žurerski komad. Genialno. 

Svojevrstno presenečenje med priredbami in obdelavami je komad Mali bogovi iz repertoarja zasedbe Martin Krpan z albuma Bogovi in ovce (1988). Ker so se Orleki in Kreslin srečevali in preigravali pesem, so se odločili, da se lotijo prav te, ki je po njihovem mnenju premalo znana. V orlekovski priredbi je več kreslinovskega, ampak spet ne toliko. V letu, ko je Kreslin dočakal sedemdeset let in plejado izštekanih priredb mlajših muzičarjev, je taka priredba zimzelena. Kreslinu že skozi slušalke ob vnetem petju izstopajo žile na vratu, Poredoš v urbanem rock komadu pristavi svoj prekmurski šegavi verz, Orlek pa iz klaviaturskega benda postane, no, knap'n'roll. Takih priredb bi moralo biti več. Saj so si Siddharta, Dan D in Big Foot Mama med sabo prirejali komade, toda to je drugače. Deluje simbiotično, kot poklon. 

Ko se Orleki predstavljajo, v opisu ne manjka naštevanja, kjer vse so že bili, le Afrika še manjka. In ta globalnost se nekje mora poznati. La Vida gre naprej je vsaj tako nepričakovana, kot je kvalitetna. Šokira? Na prvi vtis vsekakor, nobenega uvoda ni, namiga, nič, direktno nas skipa na Kubo. Orleki so postregli že z marsičim, ampak s tako direktno salso pač ne. V bistvu se zdi, kot da bi šlo za gostovanje pri Arielu Cubríu – in ne obratno, saj gre za priredbo pesmi Življenje gre naprej z albuma Repete (2012). Salsa in revirji? »Pri nas imamo vse / gostilne pa kufe / tu kelnarce so luštne / pa kratke kiklce«. Nekakšen hibrid je Moja boginja, ki je izšla na Orlek Express (2004) in dokaj blizu izvirniku, toda z Jernejem Dirnbekom je še bolj zgodbena, dostopna, iskriva, radoživa, Dimekov melodični vokal nariše drugačno boginjo, kjer »njeni nasmehi so čisto zlato«. Novost je dvojni vokal, kjer se Poredoš in Dimek v verzu »v kašči so žita, v kleti pa sod« zakleneta ter duetno delujeta komplimentarno. Četudi so v Mi2 spisali drugačno zgodbo od Orlekov, iz še precej manjšega kraja so prišli do prve lige in na največje odre, deluje Moja boginja kot kolegialni stanovski poklon. Vzajemni poklon. 

In kaj reči o obdelavi treh preostalih zicerjev? Punca s Šohta, Na Kum in Adijo knapi so muzejski komadi. Dediščina. Poskusi niso enolični, kar je dobro. Vendar so pesmi tako zakoreninjene in v primeru Punce in Adijo neločljivi del koncepta vrhunskega albuma Adijo knapi (1995). Nič narobe, da je Matevž Šalehar – Hamo dobil priložnost zapeti kos Punce s Šohta, njegova mati je Zagorjanka, kar mu daje legitimnost. Vendar je peti tako kruto, a lepo pesem, eno tistih, ko je domovina najlepša, kadar je nedosegljiva, (pre)velik izziv ne le za Hamota, še za Poredoša je. Kitare distorzirajo bolj prodorno, kot prvotno niso mogle, vendar nekje nečesa zmanjka. Hamo da vse od sebe, zapoje, česar Poredoš ne zmore več na tak način. Pesem v živo še vedno dela, na albumu pa sproža solze in kaže, kaj je Orlek zmogel tedaj. In česa ni, kot je veljalo za Vinsko trto, ki je na Ajmohtu priletela v punk-rock maniri. Ni skrivnost, zdaj je Vinska trta dostopnejša, daleč je Ajmoht in vijugasti uvod ter produkcijski preskoki, ki zdaj delujejo premišljeno, takrat pa so bili suhi, nemočni, skromni, čeprav so slomškasto presegli omejitve. 

Na Kum je hit, ki nikdar ni bil hit, kakršen bi moral biti. V originalu je bil zvok še najbolj izdelan, četudi Tori poudarja, da je bil prav zvok nekdaj slab. Na Kum je imel svetel, popotniški, domač zvok, bila je to pesem, vredna, da si jo zapomnimo. Popotniška pesem, kakršno bi spisal Levstik, če bi živel debelo stoletje kasneje in zavil malo nižje od Litije. Najbolj obdelana je Adijo knapi. Podlaga za semple je fenomenalna. Gre sicer za obrat, Rudarska godba Hrastnik je bila tista, ki se je lotila priredbe, Orlek Kristjan Adamlje je rapovski del pripravil za dedka, ki je bil knap, produkcijo je sestavil JAMirko, šele nato so povabili avtorje. Nov pogled na stari spomin je razumljiv, vzgib še bolj, skoraj nujen, toda komad bi lahko dobil toliko več. V sebi nosi kanon okolja. Je himna, ki pa ne more biti himna. Ker stre. Takšen pristop je dobrodošel za pihalno godbo, izpade zelo konkretno. Le za bistvo pesmi deluje kot napovednik. Če bo uspela priredba pripeljati do izvirnika, potem je namen več kot dosežen. Če ne bo, potem je priložnost zamujena. Dodajanje sodobnega zvoka kaže, kako mojstrski je bil komad v osnovi, da o mogočnosti Pihalnega orkestra SVEA ne govorimo. 

Na srečo je prav zaradi odprtosti in nagajivosti, ki kipi iz Orlekov, še daleč čas, ko »se zadnji zajbrovc bo na britof znajdu, z njim umrl bo še spomin«. Skupina Orlek je muzej na prostem, in to v najboljšem pomenu besede. 3.5 Polnomastno kaže, zakaj je takšna, kakršna je. Ker dela tako, kakor si želi. Ker ve, da se ceni iskrenost. In če kaj, je 3.5 Polnomastno prekleto iskren album. Če se odločiš za mastno, ni poti nazaj.