27.05.2011

Med bogom in hudičem – v vicah Pr`Gabrijelu

Jazzovska tridnevnica v Cerknem (od 19. do 21. maja) je bila letos zanimiva kot že dolgo ne. Ponudila je pravšnjo mero tradicionalnega (beri ušesu prijaznega) in sodobnejšega (beri duhu zanimivejšega).

Jože Štucin

Gianluigi Trovesi in David Jarh ter Big Band RTV SLO (foto: Nada Žgank)
Foto: Nada Žgank

Jazzovska tridnevnica v Cerknem (od 19. do 21. maja) je bila letos zanimiva kot že dolgo ne. V šestnajstih letih se je na cerkljanskem odru zvrstilo nič koliko izvirnih godb, ultra modernih, (i)novatorskih, ekstravertnih ali introvertnih godbenikov pa odbitih in free jazzistov, da ne naštevamo eksperimentatorjev in pionirjev. Letos se je (nemara bolj slučajno) vse srečno zaokrožilo na pravšnjo mero tradicionalnega (beri ušesu prijaznega) in sodobnejšega (beri duhu zanimivejšega). Človek je lahko zdržal cel večer ob enem samem pivu. Jazz Cerkno se profilira v festival s prepoznavnim obrazom. Kot takega ga dojemajo tudi muzičisti (kot jim pravi »divjak«, ljubitelj divje hrane, in dosmrtni napovedovalec Dario Cortese), ki se na ta oder med cerkvijo in barom, v klinču med bogom in hudičem – če vice obstajajo, potem so točno tu – pogosto vračajo.

Frank Rosaly in Ingebrigt Håker Flaten iz Scorch Tria (foto: Nada Žgank)Počasi se oblikuje nekakšna »hišna« ekipa, v kateri je zelo domač tolkalec Zlatko Kaučič, ki se je letos predstavil kar dvakrat. V solo projektu v Glasbeni šoli in z ad hoc triom, v katerem sta nastopila še pihalec Gianluigi Trovesi in tolkalec ter kreator živih elektronskih zvokov Fulvio Maras. Nastop v petek je bil na neki način presenečenje. Prej kot v nove zvočne loge se je trio oziral nazaj, nekam v mehkobo tradicionalnih jazzovskih spevov in meditativnega sanjarjenja. Kaučič seveda ni mogel iz svoje kože, zato je poskušal z občasnimi diverzijami popoprati sladke vilinske zvoke, proti koncu je celo pel, samo da bi presekal medenega hudiča na pol. Ni kaj, popolnoma mu je uspelo; oder je ostal v vicah. Isti večer sta nastopili še dve izvrstni skupini, najprej Peter Evans Quartet z akademsko šolano intonacijo ter v poznih urah Scorch Trio with Mars Williams, ki je poslušalce, katerim se ni posrečilo še pravi čas pobegniti, pribil na stol. Huronski zven nekakšnega punk-jazza je bil zagotovo ena najbolj peklenskih variant free jazza, kar smo jih v Cerknem kdajkoli slišali. Na trenutke všečna celo rockerskim poslušalcem, saj glasbeniki brezkompromisno miksajo stile. Fotograf Juže je priča, da je moral kitarist Raoul Björkenheim pred odhodom na oder rukniti »ajn šnapc«, zato da bi preživel svoj peklenski pohod v srce hrupa.

Sabir Mateen (foto: Nada Žgank)Nekaj podobnega, čeprav vseeno bolj sofisticiranega in nekoliko manj free, je naslednji večer izžareval Sabir Mateen Quartet. Če povemo, da je Sabir Mateen v svoji dolgi karieri igral tudi s Sun Rajem, potem je jazzovskim fanom jasno, za kakšne vrste muzičista gre. To so zvočne vreče na dveh nogah – kamorkoli ga postaviš, vedno oddaja zvoke, včasih čudne, pogosto histerične, velikokrat poetične, najraje pa improvizirane. In so sami po sebi čista glasba. Kvartet, ki ga Sabir zelo suvereno kontrolira, je svojo debelo uro igranja preživel v ekstazi, brez fraz, brez šablon, brez uhojenih poti. Bil je krasna protiutež uvodničarjem na festivalu, Big Bandu RTV Slovenija z gosti. Pihalec Gianluigi Trovesi je prevzel tudi dirigentsko vlogo, Fulvio Maras in Vittorio Marinoni pa sta skrbela za ritmično podlago. Popeljali so nas po jazzovskih pokrajinah (zvočno bolj podobnim dobrim starim standardom), z zlato cizo po lepih dobrih starih melodijah; da pa ne bi pozabili, da so še živi, so vse krasno zavili v duha našega časa. Presežek, čisti presežek.

Nekako tako kot lani ustanovljeni »brass« band Boben in lajna, ki ga je z vseh vetrov skupaj znosil Andrej Hočevar, bobnar, ki trenutno študira v New Yorku. Glede na javno zahvalo organizatorju Boštjanu Cveku smemo sumiti, da je skupina nastala tudi po zaslugi festivalskih (s)podbud. Slednje je krasna rezultanta večletnega dela – festival glasbenike ne le gosti, marveč celo »ustvarja«.

Henri Texier Red Route Quartet (foto: Nada Žgank)Ob vseh naštetih so prišli na svoj račun tudi ljubitelji meditativnih, elektro-akustičnih in etno-jazzovskih podtonov. S tokom Mikrokolektywa, poljskega dua, kjer semplerji in klasični instrumenti ustvarjajo fin kiberjazz, se je dalo lepo odplavati nekam v zavetje nove glasbe in arhaičnih zvočnih ritualov. Podobno velja za Fidibus, ki je svojim meditacijam dodajal prvine ljudske melodike, pristop, kot smo ga zasledili pri sklepnem junaku 16. festivala Jazz Cerkno, Henri Texier »Red Route« Quartetu, ki si je z jazzom v Franciji celo prislužil državno priznanje »vitez reda legije časti«. Kakšno zvezo ima taka medalja z glasbo, resda ne vemo, je pa muzičistom zagotovo olajšala delo, vsaj kar zadeva živo nastopanje in honoriranje po domačih krajih. Festival se je tako sklenil s prijaznimi notami, ki jih Henri Texier odkriva med drugim tudi v pradomovini jazza, v Afriki. Prepušča se ritmom srca. In vemo, jazz je utrip, jazz je ritem in jazz je predvsem brezmejna svoboda izražanja in združevanja različnosti. Zvesta množica obiskovalcev, ki je letos napolnila prizorišče, je dokaz za vse našteto, pa tudi potrditev, da organizatorji sicer majhnega festivala gojijo visoke (artistične) cilje.

@http://www.youtube.com/watch?v=WOXuqAabwHU@