29.01.2025

Med naravo in »plastiko«

Novonastala jazzovska skupina A.G.A.T. združuje kreativce, ki so izkušeni jazzisti, stari mački, ki vedo za zvok onstran urejenih norm, tudi v sozvenu z elektroniko.

Jože Štucin

Live At Jazz Cerkno

A.G.A.T.

Live At Jazz Cerkno

Jazz Cerkno Records
2024

Prvenec skupine A.G.A.T je bil posnet v živo na jazz festivalu v Cerknem leta 2024 in je izšel decembra lani pri Založbi Jazz Cerkno Records. Snemanje in mastering je suvereno izvedel Marko Turel, novonastala jazzovska skupina pa združuje kreativce, ki so izkušeni jazzisti, stari mački, ki vedo za zvok onstran urejenih norm. Električno kitaro igra Aleš Valentinčič (Brdonč), ki je avtor vseh skladb, bobnar je Gal Furlan, Timi Vremec ima lep starinski zven na električni bas kitari, Andrej Kobal pa z elektroniko v živo modulira naravne zvoke, spodbija njihov osnovni fokus in ga prestavlja v nekakšno konfuzijsko zvenenje, pačenje, destruiranje, kar je temeljni namen elektronskih stimulatorjev v modernem jazzu. Čeprav je posnetek narejen na premiernem nastopu, se sliši, da so glasbeniki brez težav zasedli svoje izvajalske pozicije in zimprovizirali vse skicirane teme sproščeno, totalno vpeti, a z zvrhano mero zanimivih pasusov na vse strani zvočnega okolja. 

Če mislimo ekološko, je elektronika neke vrste plastika v naravnem zvočnem okolju. V tem primeru je nasprotje plastenkam in zamaškom ter krasen dosežek znanosti, tiste vrste »umetna« snov, ki se z lahkoto staplja z naravo in brez težav daje dodano vrednost zvokom klasičnih glasbil, ki bazirajo na vrtinčenju in vibriranju zraka, opne, jezička, strune ipd.

Na albumu Live At Jazz Cerkno kot celoti je vsega ravno prav. V uvodni skladbi, pravzaprav intro vložku, se seznanimo s širino zvočnega materiala, ki sledi v nadaljevanju. Vseh skladb je osem, stilno pa se glasbeniki niso opredelili v nobeni smeri, če odmislimo popolno izrazno svobodo kot samosvoj jazzovski slog, ki dopušča vse. No, ni čisto res, radi se poigrajo z elementi bluesa (skladba Blues je nežni spev stari, bazični formi in melodično krasno izpeljan), linije walking bassa (skladba No name in tudi druge) prikličejo v spomin stare mojstre, kot je bil Jimmy Blanton, Brdončeva kitara pa se pogosto rada nasloni na kultne psihedelične rockerske vibracije in ima tudi zven nekako iz sedemdesetih let, ko se je v rock začelo vpletati elemente jazza. Ampak vse to so zvočni koloriti. Jazzovski dodatki, ki ne zožajo fokusa, so mojstrsko vkomponirani v celoto. Še več, glasba dobi poprh patine, obenem pa seka v živo meso, brez zadržkov, brez predsodkov. Kot celota je duh te muzike nekoliko retro, čeprav nastaja s svežino sedanjosti in z navdihom sprotnega trenutka. Literarna oznaka bi bila postmodernizem, ki se ozira nazaj in išče naprej, v glasbenem smislu pa je še najbližje razširjenemu jazz rocku, kot ga lepo predstavi drugi del skladbe Splash Ride Flash

Poseben delež ima seveda elektronika. To je nekakšen odpočitek od starih oblik, da se tok muzike lahko razpotegne v neslutene širine, v barve, ki niso več del mavrice, ampak čarobno umetne, neonsko čiste in brez alikvotov. No, če smo iskreni, nič presenetljivo novega ni v tem, jazzovski kiborgi (zmes naravnih in umetnih zvokov) so že dolgo klasika, so pa dotični zadevo izpeljali z občutkom, brez pretiravanja v eno ali drugo smer. V osnovi je še vedno precej klasičnega jazzovskega muziciranja, ki temelji na principu improvizacije na dano temo, radi se poslužujejo individualnih medklicev, bobnar pa zanesljivo vzdržuje drive, tisti čarobni efekt, ko ima poslušalec občutek, da ritmična intenziteta stalno narašča, čeprav formalno ostaja nespremenjena. To krasno dopolnjujejo basovske linije, vezane na lestvico ali akordiko.

Nekateri naslovi so čisto programski, na primer Osa, ki ima v srčiki neprestano sitno brenčanje tečne živalce. Včasih jo povzame kitarski solo, medtem ko elektronika skrbi, da osa ne odneha. Vse skupaj je metafora za posebno razpoloženje, človeško oso v glavi, ki skuša priti na dan s pomočjo zvočnega slikanja. Spet je za drive odločilen walking bass pa bobnarjev sinkopirani beat na snare bobnu. Krasna freska, lep prizor človeške tečnobe, podobno kot napetost in neverjetno človeško vzdušje diha tudi iz zanimive skladbe Songo4. Vanjo so glasbeniki strnili vse sile in točno definirali svoj glasbeni credo, kot se zdi. Čeprav je posnetek narejen na premiernem nastopu, se sliši, da so glasbeniki brez težav zasedli svoje izvajalske pozicije in zimprovizirali vse skicirane teme sproščeno, totalno vpeti, a z zvrhano mero zanimivih pasusov na vse strani zvočnega okolja.